S Kleka smo se vrnili navdušeni

Na toplo in sončno nedeljsko jutro smo se ob 6. uri zbrali v Vipavi in se s polnimi nahrbtniki podali proti Jesenicam in naprej proti planini pod Golico. Od tam smo začeli našo pot, ki nas je po dobri uri in pol hoje pripeljala na planino Rožca, kjer smo imeli postanek za malico. Od tu smo že opazovali bolj oddaljene spodnje Bohinjske gore, Karavanke, Kočno v Kamniško Savinjskih Alpah ter seveda velik del Julijskih Alp na čelu s Triglavom, Škrlatico in Stenarjem ter bližnji Hruški vrh, Dovško Babo, Kepo in Golico. Višje od planine smo pričeli »gaziti« v pravem snegu, a precej težkem in mokrem. Do vrha Kleka smo se bili primorani dodobra obleči, saj je po grebenu in proti vrhu pihal nič kaj prijeten in mrzel veter. Na vrhu smo se naužili krasnih pogledov ter v vedno slabšem in slabšem snegu sestopili po smeri vzpona. Na planini Rožca in nižje pod njo, smo opazovali prve zvončke, telohe in žafrane, ki že nestrpno čakajo pravo pomladno sonce. Izlet smo zaključi s postankom na enem izmed počivališč, kjer nas je naša zvesta Majda iz Cajne postregla z dobrotami, kot je njej v navadi. Hvala.

Še nekaj statističnih podatkov:
*dolžina: 10,2 km
*višinska razlika +: 1016m

Izlet sta vodila Oton Naglost in Marko Puc,                                                        fotografije pa je prispeval Oton Naglost.

Uroševa grapa v steni Nad šitom glave

V sredo, 31. januarja so Jurij, Anja in Marko preplezali Uroševo grapo v steni Nad šitom glave.
Težave III/80, 50      250m    1,5h
Izkoristili smo super razmere na dan pred prihodom slabega vremena.
Jutranja megla pri avtu ni ravno veliko obetala, vendar ko smo se vzpenjali
proti vstopu v Uroševo grapo se je nenadoma razjasnilo in pred nami
se je pokazala s snegom napolnjena linija. Razmere so bile odlične,
ravno prav trden sneg in lepo zalit prvi skok.
Višje nas je čakal še en skok, ki ponavadi zahteva obvoz na desno stran,
to pot pa je ponudil direkten prehod čez. Malo leda in trdega snega je ponudilo
lep prehod čez najtežje mesto. Nekaj metrov pod vrhom smeri pa je ponudilo
čisto pravo ledno plezanje, ki ga letošnjo zimo tako pogrešamo.
Na vrhu smeri nas je čakalo še sonce in doline polne meglenega morja.
Ob hladnem vetru smo se hitro spustili v meglo na Vršiču in odpeljali domov.

V NOVO LETO S ŠTEVILČNIM OBISKOM

V novo leto smo zakorakali uspešno in nadvse obetajoče. Na novega leta dan so člani našega upravnega odbora planinskega društva Vipava sprejeli na priljubljenem vrhu Plaza (528 m) okrog trideset planincev in planink, ki so si bili primorani obleči vetrovko ali poprijeti za dežnik. Vreme je bilo žal precej muhasto.

Veliko boljše vreme nas je pričakalo na soboto, 13. januarja, ko je bila na sporedu Otmarjeva pot, ki jo organizirata Planinsko društvo Vipava in Krajevna skupnost Podraga. Zjutraj ob 6. uri se je pri cerkvici sv. Urbana zbralo že kar lepo število pohodnikov, ki so po uvodnem pozdravu, zapeti božični pesmi in recitaciji iz zbirke duhovnih pesmi začeli Otmarjevo pot proti Podragi. V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Podragi je gospod Primož Kodrič daroval sveto mašo za pokojnega Otmarja Černilogarja. Preden smo začeli z resnejšim vzponom, se je skupini priključilo še kar nekaj pohodnikov. Na sv. Socerbu nad Podrago smo se nadejali prvih sončnih žarkov, a dobili smo le sapico burje in lep razgled na Vipavsko dolino. Pot nas je nato vodila mimo sv. Ane do vasi Vrabče, kjer sta nam lepo gostijo s tradicionalnim »krompirčkom« pripravila Boža in Alojz Peljhan. Po okrepčilu smo nadaljevali na Tabor, kjer smo v cerkvi sv. Matere Božje zapeli božično pesem in prisluhnili recitaciji pesmi. Sledila je pogostitev v prostorih stare šole. Zahvala gre gospe Martini Seražin, ki nas vsako leto pričaka odprtih rok. Dodobra okrepčani smo nadaljevali do pol ure hoda oddaljene cerkvice sv. Martina v Grižah.

Tudi v Grižah nas vsako leto pričaka vedno obilnejša gostija, za katero izrekamo hvalo Ireni Orel Skapin in njeni družini. Naslednja postaja naše poti je sv. Tomaž pri vasici Stomaž, ki je še vedno

imenitno prekrita s kamnito streho. Po recitaciji pesmi in petju si privoščimo krajši postanek na soncu. Sledil je spust v dolino Raše k sv. Antonu in takoj zatem vzpon čez Hribe ter Bogo do sv. Katarine. Do tu nas je že dodobra ogrelo, kajti sonce in vzpon sta naredila svoje. Čas za skupno fotografijo vseh 148 udeležencev in spust do zadnje, desete cerkve sv. Jakoba v Štjaku.

Številni so bili navdušeni nad mogočnostjo same cerkve, ki ohranja nekatere dele še iz gotske dobe. Sledil je sestop po rahlo razmočenem terenu mimo vinogradov v Podrago, kjer so nam podraške gospodinje in člani Krajevne skupnosti Podraga pripravili joto s klobaso in obilo pekovskih izdelkov. Zahvala gre prav vsem pohodnikom, ki so se Otmarjeve poti udeležili ter vodnikom Planinskega društva Vipava za ubrano vodenje, Krajevni skupnosti Podraga in podraškim gospodinjam za zaključno pogostitev; Alojzu, Boži, Martini in Ireni za obilico dobrot na poti in Luciji Nabergoj ter pevcem za pripravljen program, ki je obogatil vsak postanek v cerkvah.

 

Stenar (16. julij 2017)

Najbolj predanim pohodnikom ni bilo težko zgodaj vstati in se zbrati, zdaj že na dobro poznani lokaciji v Vipavi ob 04:30h. Le pet minut kasneje smo startali z dvema kombijema, ki smo ju na poti do Solkana napolnili. Zadali smo si izhodišče iz Zadnjice čez Luknjo na tehnično zahtevnejši Bovški Gamsovec s spustom na Kriške pode z zadnjim vzponom na Stenar. Pohod smo pričeli ob 07:00h in spremljal nas je lep, dokaj jasen, a za julijske temperature kar hladen dan, zaradi česar se nismo predolgo ustavljali na vrhovih. A veličastnih razgledov po poti in iz vrhov se pač ne da pozabiti, 360° razgleda na sosednje stene bližnjih in oddaljenih gora, ko so se nam ponujale za obiske, enim Dolkova Špica, Škrlatica, drugim Cmir, Rjavina, Triglav s severnim ostenjem, spet tretjim bližnji Razor in Križ; Dolina vrat in Trenta…itd.

Spustili smo se mimo Pogačnikovega doma na Kriških podih nazaj do vozil v Zadnjici, kjer smo bili že ob 17h. Zlato uro rezerve smo se pozabavali med tem ko je član ekipe ponovil vajo in se vrnil po pozabljen fotoaparat, ki ga je čakal nekje pod kočo.

Ob 21h smo se vrnili v Vipavo z napolnjenimi baterijami za…? -nekaj novega 😉

(Anja Fabčič, Marko Puc)

Izlet v neznano

Po enotedenskem zamiku smo izlet v neznano izvedli v soboto, 27. maja 2017. Osem odločnih planincev in planink se je zjutraj ob 5.30 dobilo na parkirišču Škofijske gimnazije v Vipavi in odšlo s kombijem v enim znano ter drugim neznano lokacijo. Ko smo se v Mežici ustavili na kavi, je bilo hitro jasno, kakšen bo cilj – seveda, gremo na Peco pogledat kralja Matjaža. Na izhodišču smo začeli z obilico dobrot gospe Majde, ki je ponudila domače piškote. Ni bilo težko začeti. Z vrha Šteng smo jo ubrali po nemarkirani poti, ki poteka ves čas po avstrijski strani meje. Spremljali so nas lepi razgledi na Uršljo goro ter na Smrekovec. Pravi užitek je bil vzpon skozi macesnov gozd, ki smo ga vsi navdušeno občudovali. Na slovensko-avstrijski meji oziroma sedlu smo zagledali prvič naš cilj – najvišji vrh Pece (Kordeževa glava). Na vrhu smo v družbi planinskih kavk jedli dobrote iz nahrbtnikov in občudovali pokrajino – vse od Uršlje gore, Smrekovca, Krofičke, Ojstrice, Planjave, Brane do Rink. Sestopili smo po klasičnem pristopu, mimo doma na Peci, kjer smo si ogledali še votlino kralja Matjaža ter s prijetnimi občutki odkorakali v dolino do izhodišča.