Velika planina

Sobota, 8. aprila 2017, nas je v Vipavi pozdravila s svežim, jasnim
jutrom. Petnajst planincev se je to jutro, ob 6. uri, namenilo iz Vipave
proti najvišjemu vrhu Velike Planine.
Avtomobila in kombi smo parkirali na parkirišču Krajnski Rak. Po
nezahtevni označeni poti smo po uri hoje prišli do Male planine. Preko
suhih travnikov, cvetočega pomladanskega žafrana in osamljenih stanov smo
se po nadaljnji uri hoje povzpeli do kapelice Marije Snežne na Veliki
Planini. Po postanku in selfijih, takihin drugačnih, smo se zopet sešli in
skupaj zaključili vzpon na Kraljevem vrhu – Gradišču, ki je s 1666 n.m.v.
najvišja točka Velike Planine. Po razgledni (razgled je segel od Snežnika,
Nanosa do visokih sosed bližnjih Kamniško Savinjskih Alp do štajerskih
gričev, ki so se odevali z meglicami) grebenski neoznačeni poti smo se
spustili do Domžalskega planinskega doma. Po “kosilu” in obveznem
skupinskem fotografiranju, smo med klepetom in občudovanjem prebujajoče se
narave, mimogrede prišli do Kranjskega Raka oziroma Volovjeka. Pot do
Vipave smo zaključili pred 17.30. Res veliko sprehajalcev je na lep sobotni
dan v času cvetenja žafrana, obiskalo pobočja med Kranjsko in Štajersko.

Velika planina - Oton Naglost 8

Velika planina - Oton Naglost 7

Velika planina - Oton Naglost 6

Velika planina - Oton Naglost 5

Velika planina - Oton Naglost 4

Velika planina - Oton Naglost 3

Velika planina - Oton Naglost 2

Velika planina - Oton Naglost 1

Trupejevo poldne

V soboto, 18. 2. 2017, smo v okviru PD Vipava izvedli izlet na Trupejevo Poldne (1931 m.n.v.). Vrh je postavljen na meji med Slovenijo in Avstrijo v zahodnem delu Karavank. Po dežju posije sonce. Tako je bilo tudi to jutro, le da je nad kmetijo Hlebanja nad Srednjim vrhom to jutro nehalo snežiti. Tako smo dobri dve uri vožnje iz Vipave proti Gorenjski, v tri ure trajajočem vzponu in nekoliko krajšem spustu, užili zimsko idilo z mikro in makro  razgledom od zasneženih dreves in potokov do Široke peči, Špika, Vršiča, Bavškega Grintavca, Jalovca, Mangrta, Viša, Poliškega Špika in vseh vršacev, ki so ustvarjeni v tem delu sveta. Lahko zimsko turo priporočam vsem. Tudi turnim smučarjem._OTO6480

Zadaj Kepa - Oton Naglost

Trupejevo poldne proti vthu - Oton Naglost

Trupejevo poldne proti vthu - Oton Naglost 1

Trupejevo poldne - Oton Naglost

Na poti - Oton Naglost

Kepa - Oton Naglost 4

Kepa - Oton Naglost 3

Otmarjeva pot

75-DSC00433

Na mrzlo sobotno jutro, 7. januarja 2017, smo se najbolj pogumni odpravili na Otmarjevo pot od Podrage do Štjaka. Letošnji pohod je bil že 12. po vrsti, prvega smo izvedli leta 2005. Ob 6. uri smo se zbrali pri cerkvici sv. Urbana pred Podrago, kjer smo pri temperaturi –11 ˚C začeli s potjo. V Podragi smo imeli v župnijski cerkvi sv. Mohorja in Fortunata sveto mašo, ki jo je daroval tamkajšnji župnik Tomaž Kodrič. Po maši smo nadaljevali z vzponom na tretjo postojanko – sv. Socerb. Tu so nas pozdravili prvi jutranji žarki in prijetnejše temperature kot v dolini. Razgled na Vipavsko dolino je bil čudovit, zahvaljujoč sončnim žarkom, ki so pokukali izza Nanosa. Pot nas je nato vodila do sv. Ane nad vasjo Razguri. Majhno jezerce pred cerkvico je zamrznilo in nekateri so to izkoristili za drsanje na ledu.
Od tod smo se po asfaltni poti odpravili prvemu postanku naproti. Alojz in Boža Peljhan sta nas pričakala odprtih rok. V ponudbi je bil tradicionalni »krompirčk s pnceto s prtrwra«, čaj ter sladke dobrote.
Dodobra siti smo se odpravili do pete romarske cerkvice – sv. Matere Božje na Taboru nad Vrabčami, ki je tudi najvišja točka pohoda (605 m). Domačini ji rečejo kar cerkev Device Marije. Tu smo ponovno postali v stari šoli tik ob cerkvi, kjer so nam domačinke skuhale čaj in kavo.
Nadaljevali smo po kolovozu do podružničnega sv. Martina v Grižah. Cerkev velja za eno izmed najbolj zanimivih in kulturnozgodovinsko najpomembnejših. V celoti je bila krita s skrilami, zdaj pa so te ohranjene samo še na vhodni lopi. Petju božičnih pesmi in branju misli, ki jih je skrbno izbrala Lucija Nabergoj za vsako cerkev posebej, je sledila krajša poslastica, s katero nam je postregla naša vipavska rojakinja Irena Škapin Orel. Pot nas je naprej vodila v dolino Raše, iz katere smo se nato vzpeli do cerkvice sv. Tomaža pod Stomažem. Tu smo si privoščili kosilo iz nahrbtnika in nekoliko daljši postanek. Sledil je spust v dolino Raše k osmi postojanki – sv. Antonu, zatem pa najzahtevnejši vzpon na celotni 28 kilometrov dolgi Otmarjevi poti do sv. Katarine v Taboru nad Bogem. Čas je bil za skupinsko siko in že smo se odpravili proti zadnji, deseti cerkvi na tej romarski poti, sv. Jakobu na Štjaku.

Od tu je sledil še spust skozi gozd in mimo vinogradov med Gočami in Podrago proti kulturnemu domu v Podragi, kjer so nam krajevna skupnost Podraga in vaške gospodinje postregle s toplim obrokom, pijačo in sladkimi dobrotami.
83 pohodnikov nas je ob prijetnem druženju delilo vtise s poti in tako smo ob klepetu in željah, da bi se na pohodu ponovno srečali naslednje leto, zaključili Otmarjevo pot.

Plaz

Pred in po novem letu nismo počivali in zato imamo kaj zapisati. Že 22-ič smo organizirali novoletno druženje na domačem hribu, na Plazu. Pred novim letom se moramo zahvaliti družbi iz mladinskega odseka, ki je poskrbela, da je bilo vse potrebno prinešeno na vrh. Kajti še tako vroč čaj se ne skuha brez dobrega gorilnika in zavetja. 😀
Na novega leta dan smo vsem, ki so obiskali Plaz ponudili topel čaj ter kakšno »šilce« in jim zaželeli vse dobro v prihajajočem letu.
V evidenčno knjigo se je vpisalo 127 pohodnikov ter tako na novoletni dan vpisalo svoj prvi vrh.
Naj jih bo v novem letu kar največ, lepih in varnih!

Južni raz

Težko se je odpravit v Vipavsko Belo, ko se doma oglašajo novi metuljčki, jebice in podobna krama. Zato sem se pustil prepričati Gregorju, da greva v soboto pogledat v Južni raz. Resnica je, da me ni bilo potrebno dolgo prepričevati.

Na srečo sva bila oba z Gregorjem enakih misli, da sobota ni ravno dan za zgodnje vstajanje, zato sva bila dogovorjena za dopoldanske ure. Jaz sem še nekoliko zamujal, ker sem imel določene opravke v domači »pisarni«. Nekatere stvari pač raje opravim v varnem zavetju doma, kot pa pod kakšno smreko.

Največja težava najine naveze, pa mogoče tudi kakšnega drugega mlajšega priročnika, je določiti začetek smeri. Plezanje ni tak problem. Sploh, če imaš takšne mišice kot Gregor. Plezarija na začetku ni bila težka, smer so prekinjali deli, kjer je šlo bolj za hojo. Dvome o pravilnosti smeri sva odpravila, ko sva prišla pod trikotno glavo, ki je omenjena v opisu smeri, še bolj pa, ko sva zagledala obroček, kjer sva naredila sidrišče. Po razu trikotne glave, ki ni bil težek, sva prišla do plošče, kjer je celo zadišalo po resnem plezanju. V plošči sta bila dva klina, seveda pa je Gregor izkoristil priložnost in vtaknil še nekaj železja. Tako, zaradi feelinga, da je delovalo vse skupaj bolj profesionalno. Sledil je spet mix hoje in poplezavanja in tako sva prišla do kotanje, v katero se je bilo potrebno spustiti po previsni steni. Očitno so dvom, kako se spusta lotiti, imeli že alpinisti pred nama, saj sva našla gurtne za abzajl. Vrv sva pripravila za spust, ki je bil moj najkrajši v »karieri«. Mislim, da smo še na alpinistični šoli imeli daljše abzajle. Nad kotanjo je bil teren na videz lahek, zato sva spravila vrv in se preobula. Čez čas sem celo našel del stene, ki je obljubljal plezanje. Uspel sem prepričati Gregorja, da vzame vrv iz ruzaka in se naveževa. Seveda je tiste trojke bilo za kakšne tri metre in do vrha je spet bila bolj hoja kot plezanje. Smer sva zaključila pri tisti zadevi, kateri ne poznam imena. Bojda ima nekakšno zvezo z mobilno telefonijo. Na vrhu sva pojedla obvezno frutabello. Kam je prišla ta družba, se sprašujem, da plezalci s sabo nosimo takšne in drugačne čokoladice namesto dobrega starega sendviča.

Za sestop sva uporabila udobno, a dolgo pot proti Abramu in nato čez Plaz na Gradišče. Sva imela vsaj čas za opravljanje. Mogoče je najin vele alpinistični uspeh skalil le mlajši par, ki naju je z lahkotnim korakom odšprintal po Plazu navzdol. Ampak, kot je pripomnil že Gregor, zanima me, kako bi tekla z vrvjo in ostalo plezalno opremo na hrbtu. Tega je verjetno sposoben samo Beštja.

Za konec bi rad napisal, da sva bila z Gregorjem večkrat na robu svojih moči, morda celo preživetja, pa žal ne morem. Vem, da bova zato dobila manj točk pri članicah AO PD Vipava, ampak dejstvo je, da je Južni raz lahka smer, po drugi strani pa dolga in zelo razgledna, zato jo priporočava tudi drugim.

juzni-raz-1

Gregor na Južnem razu

Južni raz, IV-/II, sva 24. 9. plezala Gregor in Rok.