Planinski tabor Završnica 2022

Tabor bo potekal med 23. julijem in 30. julijem 2022 v Završnici.
Število mest je omejeno, zato potekajo prijave:
– 17. junija 2022 med 19. – 21. uro
– 18. junija 2022 med 19. – 21. uro
v prostorih planinskega društva Vipava na Trgu Pavla Rušta 6.

Več informacij dobite pri vodji tabora, Aljažu Fajdiga (064113093 / fajdigaaljaz2@gmail.com)

Vabljeni!

SKUPAJ V HRIBE S PZS IN HERVISOM!

Za vse izkušene pohodnike smo skupaj s Hervisom in Planinsko zvezo Slovenije pripravili ferato GRADIŠKA TURA, ki bo v soboto, 4. junija 2022.

Šli bomo po stari (Furlanova) in novi (Otmarjeva) poti do vrha!

Več o izletu in prijavnico najdeš na: www.hervisgetmovin.si/ferata-gradiska-tura/

Pohiti, mesta so omejena!

Izlet ni namenjen začetnim pohodnikom.

SE VIDIMO!

SABOTIN (609m)

Razgledni hrib nad Gorico, kjer se Dinarsko gorstvo zaleti v Alpe in ob katerem se Soča iz ozke doline izlije na goriško ravnino ter zapusti Slovenijo. Hrib, ki je bil prizorišče srditih spopadov med 1. svetovno vojno, do nedavnega pa je ponosno nosil velik skalnati napis “Naš Tito”. Dobršen del krožne ture bomo hodili po mejnem grebenu, z desno nogo v Italiji, z levo v Sloveniji in se predajali čudovitim razgledom na Goriška Brda, Sveto goro, Alpe in Gorico. Pod vrhom si lahko ogledamo del vojaških kavern oz. rovov.

Ob kavernah na vrhu Sabotina je tudi Okrepčevalnica Park Miru. S postankom v okrepčevalnici lahko naredite prijeten nedeljski izlet s kosilom v okrepčevalnici.

O izletu na https://www.slotrips.si/sl/pohodnistvo-in-gornistvo/sabotin/5761


Časovnica: celotna pot 3,5h, (2h vzpona, 1,5h spusta)
                     pot premaga cca. 500 vš.m.

Oprema: Klasična pohodniška, priporočeni planinski čevlji. Priporočljivo je imeti s seboj sončno kremo ter palice. S seboj imejte tudi hrano in pijačo, vetrovko.

Zahtevnost ture: Pot je lahka, primerna za vse, tudi družine z mlajšimi otroci.

Odhod: V nedeljo, 29. maja 2022 ob 9,30h v Solkanu (na urejenem parkirišču pred mostom čez Sočo).
Prevoz do Solkana je v lastni režiji.

Prijave zbira Pavel (pmakovec@gmail.com/031440467) do petka popoldan, 27. maja 2022.


Izlet vodi Pavel Makovec, VPZS

Udeleženci se izleta udeležijo na lastno odgovornost!

V primeru izredne slabe vremenske napovedi si PD Vipava pridružuje pravico do spremembe/odpovedi izleta.

SOTESKA PEKEL (prestavljeno na 11.6.2022)

Soteska Pekel je priljubljena pohodniška točka posebej v toplejših mesecih, saj s svojo hladnostjo ponuja svežino tudi v času, ko se preostali deli dežele spopadajo z vročino. Soteska je znana po svojih številnih brzicah in slapovih, označenih je pet večjih, najvišji meri kar 22 metrov. Skozi sotesko ter mimo slapov vodi označena planinska pot s številnimi strmimi stopnicami in mostički, v predelu Hudičevega zoba pa postreže tudi z zahtevnejšim odsekom s klini. Pot je zelo razgibana, v zgornjem delu, nad 3. slapom, pa omogoča tudi krožno varianto, ki popelje tako mimo vseh slapov kot tudi ostankov nekdanjih mlinov ter roba planote Menišija. Mi bomo svojo pot začeli in končali pri gostišču Pekel v občini Borovnica.


Časovnica: dobra ura za vzpon, dobra ura za sestop, skupaj cca 2,5h
                     pot premaga 350 vš.m.

Oprema: klasična pohodna za sredogorje

Zahtevnost ture: zahtevna označena pot

Odhod:

V soboto, 11. junija 2022 ob 7h v Vipavi (pri ŠGV), prevoz s kombiji.
Stroški goriva se razdelijo med vse udeležence, nečlani društva plačajo dodatnih 7€.

Število prijav je omejeno!
Prijave zbira Marko (
puc.marko@gmail.com/031800384) do četrtka zvečer, 9. junija 2022.


Izlet vodita Aljoša Rehar in Marko Puc, oba VPZS

Udeleženci se izleta udeležijo na lastno odgovornost!

V primeru izredne slabe vremenske napovedi si PD Vipava pridružuje pravico do spremembe/odpovedi izleta.

Paklenica in kanjon reke Zrmanje (1. in 2. maj 2022)

V zgodnjih jutranjih urah prvega maja se je na parkirišču pred Škofijsko gimnazijo Vipava zbralo 17 članov Planinskega društva Vipava. Nekateri so prišli neposredno iz pred-prvomajskih počitnic, drugi neposredno s kresovanj, spet tretjim pa je le uspelo odspati nekaj uric. Komur so manjkale, jih je lahko dodal med slikovito vožnjo po stari magistralni cesti, ki se vije ob členjeni hrvaški obali od Reke, Senja, Karlobaga, vse tja do Staregagrada, ki je ena izmed vstopnih točk v Nacionalni park Paklenica. Kombija smo parkirali v Avtokampu Vesna, se na hitro okrepčali in se nato premaknili nekaj kilometrov proti vstopu v pakleniški kanjon. Na poti se nam je pridružilo še nekaj prijateljev, ki so v Pakelnico prišli nekaj dni prej. Po plačilu vstopnine, smo kombije parkirali in se pridružili procesiji ljudi, ki se je za praznično podaljšani vikend odpravila v Paklenico. Parkirišča so bila polna, na poti pa se je trlo ljudi; od nedeljskih sprehajalcev, turistov, vse tja do plezalcev različnih starosti in izkušenosti.

Paklenica je kot destinacija postala za slovenske plezalce priljubljena konec sedemdesetih oz. v začetku osmedesetih letih, ko ga je nova generacija plezalcev sistematično obdelovala, tudi s plezanjem prvenstvenih vzponov. Kanjon je bil od vedno priljubljen, tudi zaradi izjemno kakovostne kamnine in veliko prostora za nove smeri.

Po dobre pol ure se je naša ekipa razdelila v dve skupini: Ena skupina se je odpravila proti Planinskemu domu, druga pa si je za cilj izbrala Anića Kuk, vrh visok 712 metrov nadmorske višine, do katerega smo pristopili po pohodni poti, ne pa, sicer za plezalce bolj zanimivi, njegovi skoraj pravokotni steni.

Mlad pohodnik je kmalu pripomnil: »Kaki planinci so to? Ko prideš v kamp, najprej postaviš šotor, ne pa ješ in kar greš…« Izkušen vodnik mu je nato samo-ironično odvrnil, da bo res potrebno narediti red.

Pot na Anića Kuk je bila sprva izredno ugodna za hojo, ker smo bili skriti v močnem zelenju dreves. Z razdalje smo opazovali plezalce v živi skali in se spraševali, ali le počivajo v senci ali dejansko tudi plezajo. Z vsakim višinskim metrom je bilo zelenja manj in sonce je začelo pošteno pripekati. Kaj kmalu je zadišalo po vsem znanem vonju sončne kreme, saj je poleg sonca svoje dodala tudi žgoča skala Anića Kuka, ki zadnjih 200 metrov zahteva tudi nekaj enostavnega poprijemanja oz. plezanja. Ne moreš si pomagati, kot da se ustaviš, ne le zaradi sonca, ki se ni hotelo skriti za oblake, temveč predvsem zaradi prelepih razgledov na jadransko morje in zadarsko peninsulo.

Vrh, ki je bilo tako rekoč prazen, smo dosegli v slabih dveh urah in si privoščili nekaj minut za počitek, hrano, sončenje in uživanje v prostranostih modrine neba in morja, hkrati pa tudi v strminah Paklenice, ki je imela na določenih točkah v daljavi še nekaj zaplat snega. Divji svet, ki pa je deloval neverjetno domače.

Ko smo prišli nazaj do moči, smo se začeli previdno spuščati navzdol. Na planinski tabli z razlogom piše, da traja pot čez skale 50 minut, ker hitreje realno tudi ne gre. Sonce ni pojenjalo, oddahnili smo si šele, ko smo zopet prišli v zeleni pas. Prehod čez potok je naznanil priključitev nazaj v kanjon od koder smo potem prišli do kombijev. Počakali smo še drugo skupino in se odpravili v kamp. Tam smo vendarle postavili šotore, tiste »dvo-sekundne«, nekateri pa so za nočitev izbrali apartma.

Nekaj nas je nato odkorakalo do morja, ker smo preizkusili, če je voda še vedno vlažna in slana. Eni so to preizkusili z rokami, drugi z gležnji, nekaj »ta pogumnih« pa je testiralo vse senzorje kar s skokom v 16 celjzijsko slano vodo.

Lakota je bila vedno bolj neznosna, zato se je kmalu po vrnitvi iz vode, nekaj moških kuharjev spoprijelo s plinskim gorilnikom in pripravilo 5 kilogramov »pašte«. Na voljo so bile dve omaki; v eni je bilo celo vseh trinajst špargljev, ki se jih je nabralo na pohodu. Poleg testenin je iz popotnih torb skočilo nemalo domačih mesnin in domače pripravljenih sladic. Lakota je bila le še bled spomin, sledilo je večerno druženje, ki je bilo lepa pika na i.

Naslednji dan se je po jutranji kavici ali dveh, pospravilo šotore in relativno hitro odpravilo naprej, v nov kanjon – kanjon Zrmanje. Cilj je bil Kudin most na Krupi, blizu Obrovca. Pri vasici Golubić smo pri stari šoli zavili na ozko cesto, od tam pa sledili tablam. Do mostu samega smo se spustili po zig-zagasti peščeni pešpoti po robu kanjona. Ko smo se dovolj spustili, se je most začel kazati.

Legenda pravi, da je bil Kudin most postavljen zaradi ljubezni. Pred okrog dvesto leti, tam v začetku 19. stoletja, je most zgradil zaljubljeni mladenič Jovan Veselinović imenovan Kuda, vse v goreči želji, da bi lažje izprosil svojo srčno izvoljenko Miljo. Kuda naj bi svojo Miljo našel v Erveniku, petnajst kilometrov vzhodneje čez reko Krupo. Danes je Kudin most zaščiten spomenik kulture in zmeraj bolj znana turistična atrakcija. Kudin most je dolg kar 109 metrov, s povprečno širino 1,5 metra. Sestavljen je iz dvanajstih lokov, glavni material za loke pa naj bi bila sedra (hrvaška) oz. lehnjak (slovensko).

Pot do mostu smo premagali v dobre pol ure, nato pa ga tudi prečkali in občudovali kaskade oz. slapove reke Krupe. Scenografija z bogato zvočno kuliso je bila vredna daljšega postanka. Vsak si je lahko vzel nekaj minut zase bodisi sedeč v senci dreves ali preučevanju novih plezalnih poti, bodisi pa v iskanju miru v hladnem prasketanju reke.

Vrnili smo se h kombijem in pot nadaljevali proti Manastirju na Krupi. Ta pravoslavni samostan je najstarejši na Hrvaškem in je bil zgrajen leta 1317. Gre za res zelo dobro ohranjen objekt, kljub več nesrečam in vojaškim operacijam, z lepim atrijem in obdajajočim parkom ter mostovi. Po ogledu je bil čas za pot proti domu, ker pa vožnja po isti cesti ni prišla v poštev, smo jo nazaj mahnili kar čez otok Pag. Popularna poletna destinacija, sploh mladih, je z vzhodne strani prava puščava, lepša, zelena je proti zahodu. Zadnji postanek je bil v glavnem mestu Pag, ki je bil mesecu maju primerno prazen, vseeno pa se je našlo odprto gostilo, kjer smo imeli kosilo oz. kavico s sladoledom.

Sledila je vožnja čez celoten Pag do Žigljena, kjer smo skočili na trajekt, ki nas je peljal nazaj na celino. Spet na magistralni cesti smo počasi opazovali, kako sonce pada v morje. Nismo ga mogli in niti ga nismo želeli izpustiti iz vidnega polja. V Vipavo smo se vrnili v poznih večernih urah.

Tokrat smo planinci premagali več dolžinskih kot višinskih metrov, ki pa niso bili nič manj slikoviti in vedut polni kot so naši domači vršaci. Sploh pa … domov se vedno vračamo z drugačnimi očmi, ki tudi v »znanem« lahko prepoznajo kaj novega.

(Zapisala LL in HS)