Oznaka: reportaža

Osem zagnanih pohodnikov se nas je zbralo na zgodnjo jutranjo soboto 28.07., nekateri neutrudljivi naravnost iz Pokljuškega tabora,  da osvojimo še eno manj poznano goro v sklopu Kaninskega pogorja, torej Veliki Babanski Škedenj.

Območje je sicer bolj poznano in priljubljeno med jamarji, kar so nam tudi sami jamarji potrdili, ki smo jih ulovili pri jamarskem taborjenju. Pot smo pričeli pri t.i. Kaninski B postaji oz. nekaj metrov višje, pri markirani stezi za Kanin. Potem pa nadaljevali turo po stari mulatjeri, ki pa jo ponekod v teh hribovskih spomladanskih obdobjih prerašča zelenje, ki poskrbi za bolj divji pohod, a še vedno ne težaven. Vseskozi nas je spremljal preplet zgodovine 1. sv. vojne ter zanimivo spreminjane rastlinstva, od povsem navadnih travniških rastlin, ki jih najdemo na naših »Dolinskih« travnikih, do tipičnih predstavnikov Alpskega rastlinstva. Hojo navkreber so nam bogatili razgledi proti jugu (oz. v dolino Soče, sosednji Polovnik, Matajur v ozadju in Kobariški stol), iz vrha smo pa potrpežljivo, ko so se meglice umikale, videli »Kaninski greben« z bolj poznanimi hribi v okolici: Veliko Babo, Vrh Laške Planje, Črni vogel, Kanin, Prestreljenik ter pod njim še Veliki Škedenj, ob katerem smo se vračali. Še prej smo pa preko sedla med Babanskima Škednjema preko Jezerc morali poiskati pravo mulatjero deloma po brezpotju in se izogibati breznom.

Lepega, uspešnega dneva ne gre zaključiti brez skupnega nazdravljanja še v Bovškem duhu. Hvala vsem udeležencem za prijetno družbo, vabljeni na naslednje izlete!

Po dolgi zimi je na vrata potrkala pomlad tudi v hribih in z namenom, da izvedemo spomladanski pohod, smo Planinsko društvo Vipava na sobotno zgodnje jutro 26. 5. peljali pestro skupino pohodnikov nad Tolminske planine s ciljem Mrzli vrh (1359 m n. v.) nad Zatolminom.

Za vzpon smo si izbrali nekoliko manj obiskano pot, ki bi bila zanimiva tudi gorskim kolesarjem. Markirano pot kot »Pot miru« smo pričeli na parkirišču na planini Srednjica oz. pod Javorco, obšli znamenito cerkev, posvečeno sv. Duhu, oz. bolj znano kot spominsko cerkev z napisanimi več kot 2800 imeni vojakov različnih narodnosti, padlih na soški fronti. Cerkev je bila zgrajena še med vojno leta 1916. Ta unikaten spomenik je letos zaradi mednarodnega pomena prejel znak evropske kulturne dediščine (ZED), kar pomeni, da je poleg bolnice Franje edini tovrstni spomenik pri nas od manj kot 40 spomenikov v Evropi s tem priznanjem.

Nezahtevna pot nas je mimo cerkve vodila po mulatjeri mimo štirih planin, na dveh so že pričeli s pašništvom. Pri zadnji planini Pretovč smo si napolnili steklenice z vodo, se ustavili v hladni senčki pri kavernah in si ogledali oltar, ki so si ga med vojno postavili vojaki madžarskega bataljona, pot pa nato nadaljevali do vrha. Vrh ponuja širok razgled na Soško dolino, do še malo zasneženega Krnskega in v ozadju Kaninskega pogorja ter Tolminskega Kuka in Migovca. Spomladanske vonjave cvetja so nas spremljale vse do vozil, potem pa spust v dolino k svojim sobotnim obveznostim. Zahvala in pohvala udeležencem, predvsem pa mladim neutrudljivim pohodnikom! Ostale pa vabimo, da se nam pridružite na slednjih izletih in nas spremljate na naši spletni strani.

Statistični podatki:
*dolžina: 16,3 km
*vzpon: 1056m
*spust: 1043m

Besedilo Anja Fabčič, slike Marko Puc

Na toplo in sončno nedeljsko jutro smo se ob 6. uri zbrali v Vipavi in se s polnimi nahrbtniki podali proti Jesenicam in naprej proti planini pod Golico. Od tam smo začeli našo pot, ki nas je po dobri uri in pol hoje pripeljala na planino Rožca, kjer smo imeli postanek za malico. Od tu smo že opazovali bolj oddaljene spodnje Bohinjske gore, Karavanke, Kočno v Kamniško Savinjskih Alpah ter seveda velik del Julijskih Alp na čelu s Triglavom, Škrlatico in Stenarjem ter bližnji Hruški vrh, Dovško Babo, Kepo in Golico. Višje od planine smo pričeli »gaziti« v pravem snegu, a precej težkem in mokrem. Do vrha Kleka smo se bili primorani dodobra obleči, saj je po grebenu in proti vrhu pihal nič kaj prijeten in mrzel veter. Na vrhu smo se naužili krasnih pogledov ter v vedno slabšem in slabšem snegu sestopili po smeri vzpona. Na planini Rožca in nižje pod njo, smo opazovali prve zvončke, telohe in žafrane, ki že nestrpno čakajo pravo pomladno sonce. Izlet smo zaključi s postankom na enem izmed počivališč, kjer nas je naša zvesta Majda iz Cajne postregla z dobrotami, kot je njej v navadi. Hvala.

Še nekaj statističnih podatkov:
*dolžina: 10,2 km
*višinska razlika +: 1016m

Izlet sta vodila Oton Naglost in Marko Puc,                                                        fotografije pa je prispeval Oton Naglost.