Vipavski planinci v Karniji

Začetek poletne sezone smo začeli tokrat v Karniji, in sicer z vzponom na Monte Navagiust. Odpeljali smo se v smeri Italije proti Sappadi. V prisrčni vasici Rigolato, ki je obdana s hribi, smo si privoščili jutranjo kavo. Nato smo odšli do našega izhodišča, v dolino Val Degano nad krajem Forni Avoltri. Tu smo se pripravili in odšli na našo pot v smeri potoka Rio Sissanis proti sedlu Sella Sissanis, ki leži nad jezerom Lago Pera in nudi že prekrasne razglede. Tu smo zavili v smeri zahoda proti našemu vrhu. Po grebenski poti in v zadnjih metrih pod vrhom tudi nekaj tehnično zahtevnejšemu delu smo prišli na maloprostoren vrh Monte Navagiust, ki meri 2129 metrov v višino. Pod samim vrhom je kar nekaj sledi iz vojnih časov. Z vrha smo lahko opazovali bližnjo Monte Volaio na vzhodu ter vse osrednje vršace Karnijskih Alp na zahodu, manjkal ni niti Antelao, ki je kukal v daljavi. Vrnili smo se po isti poti nazaj na sedlo, kjer smo imeli malico. Manjša skupina je odšla še do avstrijske meje na sedlo Passo Giramondo, ostali pa so sestopali mimo jezera Lago Pera do planšarije Casera Bordaglia di Sopra ter nato do jezera Bordaglia. Tu je bil čas za daljši odmor v senci in tako čas tudi za namakanje nog v jezeru. Sestop smo nadaljevali mimo cerkvice San Giovanni Bosco do nižje ležeče planšarije Ricovero Casera Bordaglia di sotto. V nižjem delu smo si ogledali še sotesko in nekaj slapov, ki jih dolbi reka Rio Bordaglia, ki se izteče v reko Torrente Degano. Turo smo zaključili v vasici Rigolato, kjer dobrot ni manjkalo – na tem mestu iskrena hvala tudi naši vedno zvesti Majdi.
Spremljajte nas tudi v poletnih mesecih, ko za vas pripravljamo kar nekaj zanimivih izzivov, zato poziv, da se nam pridružite na kakšni akciji.

Raziskovanje soteske Pekel

Sobotnega dopoldneva smo se zbrali v Vipavi, od koder smo odšli do Borovnice ter vse do gostišča Pekel, ki je tudi izhodišče za začetek poti v temačno in vlažno sotesko Pekel, ki je nastala zaradi ugrezanja Ljubljanskega barja. Tam so se nam pridružili še tamkajšnji nekdanji Vipavci in skupaj smo odšli po senčni poti do prvih »lojtrc«, ki imajo to posebnosti, da so narejene iz ostankov železniških tirov. Višje nam je bilo v pomoč tudi nekaj klinov in že smo bili pri razgledni točki na Hudičevem zobu (posebna skala, ki je z zahodne strani videti kot nekakšen zob), od koder se lepo vidi sosednje vasi, Ljubljansko barje ter v ozadju tudi Storžič. Nadaljevali smo proti vrhu soteske reke Otavščice, kjer je nekoč stal Pokojiško-Padeški mlin in pri stičišču dveh planot – Menišije in Bloško – Rakitniške zavili nazaj v smeri izhodišča. Otavščica izvira na Bloško-Rakitniški planoti in se nižje, blizu Dražice, združi s Prušnico in se kot Borovniščica zlije v Ljubljansko barje, od tam pa v Ljubljanico. Do vrha soteske smo lahko opazovali prve tri slapove, na sestopu pa še četrti in peti slap. Vsi merijo v višino več kot 15 metrov, najvišji celo 22 metrov. Družbo so nam skozi celo pot delali tudi gamsje družine, ki so se podile okrog nas. Ob prihodu na izhodišče smo nekateri še izkusili temperaturo vode, a le s hojo do kolen. Zaključili smo z mesnimi dobrotami na Turistični kmetiji Košir na Pristavi, ki stoji tik nad sotesko.

Paklenica in kanjon reke Zrmanje (1. in 2. maj 2022)

V zgodnjih jutranjih urah prvega maja se je na parkirišču pred Škofijsko gimnazijo Vipava zbralo 17 članov Planinskega društva Vipava. Nekateri so prišli neposredno iz pred-prvomajskih počitnic, drugi neposredno s kresovanj, spet tretjim pa je le uspelo odspati nekaj uric. Komur so manjkale, jih je lahko dodal med slikovito vožnjo po stari magistralni cesti, ki se vije ob členjeni hrvaški obali od Reke, Senja, Karlobaga, vse tja do Staregagrada, ki je ena izmed vstopnih točk v Nacionalni park Paklenica. Kombija smo parkirali v Avtokampu Vesna, se na hitro okrepčali in se nato premaknili nekaj kilometrov proti vstopu v pakleniški kanjon. Na poti se nam je pridružilo še nekaj prijateljev, ki so v Pakelnico prišli nekaj dni prej. Po plačilu vstopnine, smo kombije parkirali in se pridružili procesiji ljudi, ki se je za praznično podaljšani vikend odpravila v Paklenico. Parkirišča so bila polna, na poti pa se je trlo ljudi; od nedeljskih sprehajalcev, turistov, vse tja do plezalcev različnih starosti in izkušenosti.

Paklenica je kot destinacija postala za slovenske plezalce priljubljena konec sedemdesetih oz. v začetku osmedesetih letih, ko ga je nova generacija plezalcev sistematično obdelovala, tudi s plezanjem prvenstvenih vzponov. Kanjon je bil od vedno priljubljen, tudi zaradi izjemno kakovostne kamnine in veliko prostora za nove smeri.

Po dobre pol ure se je naša ekipa razdelila v dve skupini: Ena skupina se je odpravila proti Planinskemu domu, druga pa si je za cilj izbrala Anića Kuk, vrh visok 712 metrov nadmorske višine, do katerega smo pristopili po pohodni poti, ne pa, sicer za plezalce bolj zanimivi, njegovi skoraj pravokotni steni.

Mlad pohodnik je kmalu pripomnil: »Kaki planinci so to? Ko prideš v kamp, najprej postaviš šotor, ne pa ješ in kar greš…« Izkušen vodnik mu je nato samo-ironično odvrnil, da bo res potrebno narediti red.

Pot na Anića Kuk je bila sprva izredno ugodna za hojo, ker smo bili skriti v močnem zelenju dreves. Z razdalje smo opazovali plezalce v živi skali in se spraševali, ali le počivajo v senci ali dejansko tudi plezajo. Z vsakim višinskim metrom je bilo zelenja manj in sonce je začelo pošteno pripekati. Kaj kmalu je zadišalo po vsem znanem vonju sončne kreme, saj je poleg sonca svoje dodala tudi žgoča skala Anića Kuka, ki zadnjih 200 metrov zahteva tudi nekaj enostavnega poprijemanja oz. plezanja. Ne moreš si pomagati, kot da se ustaviš, ne le zaradi sonca, ki se ni hotelo skriti za oblake, temveč predvsem zaradi prelepih razgledov na jadransko morje in zadarsko peninsulo.

Vrh, ki je bilo tako rekoč prazen, smo dosegli v slabih dveh urah in si privoščili nekaj minut za počitek, hrano, sončenje in uživanje v prostranostih modrine neba in morja, hkrati pa tudi v strminah Paklenice, ki je imela na določenih točkah v daljavi še nekaj zaplat snega. Divji svet, ki pa je deloval neverjetno domače.

Ko smo prišli nazaj do moči, smo se začeli previdno spuščati navzdol. Na planinski tabli z razlogom piše, da traja pot čez skale 50 minut, ker hitreje realno tudi ne gre. Sonce ni pojenjalo, oddahnili smo si šele, ko smo zopet prišli v zeleni pas. Prehod čez potok je naznanil priključitev nazaj v kanjon od koder smo potem prišli do kombijev. Počakali smo še drugo skupino in se odpravili v kamp. Tam smo vendarle postavili šotore, tiste »dvo-sekundne«, nekateri pa so za nočitev izbrali apartma.

Nekaj nas je nato odkorakalo do morja, ker smo preizkusili, če je voda še vedno vlažna in slana. Eni so to preizkusili z rokami, drugi z gležnji, nekaj »ta pogumnih« pa je testiralo vse senzorje kar s skokom v 16 celjzijsko slano vodo.

Lakota je bila vedno bolj neznosna, zato se je kmalu po vrnitvi iz vode, nekaj moških kuharjev spoprijelo s plinskim gorilnikom in pripravilo 5 kilogramov »pašte«. Na voljo so bile dve omaki; v eni je bilo celo vseh trinajst špargljev, ki se jih je nabralo na pohodu. Poleg testenin je iz popotnih torb skočilo nemalo domačih mesnin in domače pripravljenih sladic. Lakota je bila le še bled spomin, sledilo je večerno druženje, ki je bilo lepa pika na i.

Naslednji dan se je po jutranji kavici ali dveh, pospravilo šotore in relativno hitro odpravilo naprej, v nov kanjon – kanjon Zrmanje. Cilj je bil Kudin most na Krupi, blizu Obrovca. Pri vasici Golubić smo pri stari šoli zavili na ozko cesto, od tam pa sledili tablam. Do mostu samega smo se spustili po zig-zagasti peščeni pešpoti po robu kanjona. Ko smo se dovolj spustili, se je most začel kazati.

Legenda pravi, da je bil Kudin most postavljen zaradi ljubezni. Pred okrog dvesto leti, tam v začetku 19. stoletja, je most zgradil zaljubljeni mladenič Jovan Veselinović imenovan Kuda, vse v goreči želji, da bi lažje izprosil svojo srčno izvoljenko Miljo. Kuda naj bi svojo Miljo našel v Erveniku, petnajst kilometrov vzhodneje čez reko Krupo. Danes je Kudin most zaščiten spomenik kulture in zmeraj bolj znana turistična atrakcija. Kudin most je dolg kar 109 metrov, s povprečno širino 1,5 metra. Sestavljen je iz dvanajstih lokov, glavni material za loke pa naj bi bila sedra (hrvaška) oz. lehnjak (slovensko).

Pot do mostu smo premagali v dobre pol ure, nato pa ga tudi prečkali in občudovali kaskade oz. slapove reke Krupe. Scenografija z bogato zvočno kuliso je bila vredna daljšega postanka. Vsak si je lahko vzel nekaj minut zase bodisi sedeč v senci dreves ali preučevanju novih plezalnih poti, bodisi pa v iskanju miru v hladnem prasketanju reke.

Vrnili smo se h kombijem in pot nadaljevali proti Manastirju na Krupi. Ta pravoslavni samostan je najstarejši na Hrvaškem in je bil zgrajen leta 1317. Gre za res zelo dobro ohranjen objekt, kljub več nesrečam in vojaškim operacijam, z lepim atrijem in obdajajočim parkom ter mostovi. Po ogledu je bil čas za pot proti domu, ker pa vožnja po isti cesti ni prišla v poštev, smo jo nazaj mahnili kar čez otok Pag. Popularna poletna destinacija, sploh mladih, je z vzhodne strani prava puščava, lepša, zelena je proti zahodu. Zadnji postanek je bil v glavnem mestu Pag, ki je bil mesecu maju primerno prazen, vseeno pa se je našlo odprto gostilo, kjer smo imeli kosilo oz. kavico s sladoledom.

Sledila je vožnja čez celoten Pag do Žigljena, kjer smo skočili na trajekt, ki nas je peljal nazaj na celino. Spet na magistralni cesti smo počasi opazovali, kako sonce pada v morje. Nismo ga mogli in niti ga nismo želeli izpustiti iz vidnega polja. V Vipavo smo se vrnili v poznih večernih urah.

Tokrat smo planinci premagali več dolžinskih kot višinskih metrov, ki pa niso bili nič manj slikoviti in vedut polni kot so naši domači vršaci. Sploh pa … domov se vedno vračamo z drugačnimi očmi, ki tudi v »znanem« lahko prepoznajo kaj novega.

(Zapisala LL in HS)

Otmarjeva pot (19.3.2022)

Na mrzlo in vetrovno sobotno jutro smo se v lepem številu zbrali pri začetni točki pohoda – cerkvici Sv. Urbana pred Podrago. Po začetni maši, ki jo je za pokojnega Otmarja daroval g. Primož Erjavec smo pot nadaljevali proti Sv. Socerbu, do koder smo se že dodobra segreli. Nadaljevali smo do Sv. Ane nad Razguri in nato preko Vrabč do Tabra. Pri Sv. Martinu v Grižah nas je pričakala prva dobrodošlica tamkajšnjih domačinov. Sledil je vzpon do Sv. Tomaža pri Stomažih in nato spust v dolino Raše k Sv. Kancijanu. Po krajšem okrepčilu tamkajšnjih gospodinj v vasi Bogo smo se povzpeli k Sv. Katarini nad vasjo Bogo. Sledil je še spust v Štjak k Sv. Jakobu ter nato v Podrago kjer so nas podraške gospodinje postregle z dobrotami in tako smo naš 29 kilometrov dolg pohod tudi zaključili. Zahvala gre krajevni skupnosti Podraga ter gospodu Primožu Erjavcu, ki nas je nagovarjal v vsaki cerkvici ter prehodil z nami celotno pot in za dobre roke ter dobrote ob poti – tako v Grižah kot v Bogem. Se vidimo naslednje leto.

Nova informacijska tabla o Nanosu

Kot ste nekateri že lahko opazili, smo člani planinskega društva na starem trgu v Vipavi zamenjali in namestili novo informacijsko tablo o Nanosu.
Pred tem so se v preteklem času zvrstile že tri po vrsti, in sicer:
V letu 1970 je bila postavljena prva, takrat še lesena informacijska tabla s časovnicami do pomembnejših točk na Nanosu. Med letoma 1980–1985 je bila nameščena druga tabla, ki je vključevala že zemljevid. Ta je enkrat vmes doživela prenovo in sedaj tudi zasluženo menjavo z vsemi pomembnejšimi informacijami in potmi.
V vseh teh letih se za prisrčno gostoljubje zahvaljujemo Bavčerjevim, lastnikom zgradbe, na kateri se nahaja informacijska tabla.