Tokratni zimski vzpon
Planinskega društva Vipava smo “opravili” na slovenski kulturni
praznik, 8. 2. 2019, na 1715 m visok Tolsti vrh. Devet planincev našega društva
se je od koče Na gozdu prek strmih južnih pobočji Tolstega vrha povzpelo na zasnežen
vrh. Od tu se nam je razprostrl pogled na Storžič, celoten greben Košute, prek
Karavank, vse do Triglava, Blegoša in Porezna. V množici številnih pohodnikov
smo po odpeti Zdravljici sestopili po razglednem in lepo zasneženem grebenu do
koče na Kriški gori. V spokojnem februarskem soncu smo se okrepčali z žganci,
posladki in marsičim iz nahrbtnikov. Nadaljnji sestop po zaledeneli poti do
izhodišča smo popestrili z “modrovanjem” in nabiranjem teloha.
V petek, 25. januarja, se je na vsem dobro
znanem placu odvijal občni zbor vipavskega alpinističnega odseka. Bojda se niti
najstarejši Vipavci ne spomnijo, kdaj je bil zadnji. Enkrat takrat, ko se je
hodilo na morje še v območje današnje panonske nižine.
V uvodnem delu je načelnik Marko v sliki
in besedi predstavil lansko sezono. Opravili smo skoraj tristo vzponov, prvo
mesto si delita načelnik in Anja z 41 vzponi. Čestitke. Prisotni smo izvedeli
tudi, da smo po kar nekaj letih dobili novo starejšo pripravnico. Spet Anja. In
ne boste verjeli, Anja je sprejela dolžnost namestnice načelnika odseka. Anja,
Anja, Anja. Fantje, a bomo pustili, da bo boljša od nas tudi v letošnji sezoni?
Po opravljenih formalnostih se je odvila
2. tradicionalna tekma članov AO Vipava. Ker je bila lanska tako nepozabna, jo
je bilo potrebno ponovit. Ker smo zelo demokratičen odsek, smo fantje zmagi
prepustili dekletom. V smeri, katero so strokovnjaki ocenili na 9a-, je bila
daleč najhitrejša, najbolj odločna in najbolj pogumna Hana. V posebnem
točkovanju, kjer se je zmagovalec moral čimbolj približati povprečnemu času
vseh tekmovalcev, je blestela Anja. Člana komisije priznava, da sva ta pravila
skrila pred tekmovalci. V glavnem zato, ker sva nesramna.
Ne moremo mimo Anjine akcije, ko je
zbirala predloge za cilje v letošnji sezoni. Nekateri so bili bolj splošni,
drugi zelo konkretni. Največkrat pa je bil omenjen zimski vzpon na Triglav. Vsi
predlogi visijo na zelo vidnem mestu in upam, da bo do decembra večina njih
prečrtanih.
Ob zaključku bi se zahvalil vodstvu PD
Vipava za podporo v obliki piva, čipsa, bobi palčk in podobnih delikates.
Potrebno pa je tudi pograjati letošnje udeležence alpinistične šole, saj sta se
vabilu odzvala le dva. In Beštje tudi ni bilo na spregled.
Kot je že v navadi, se na prvo soboto po svetih treh kraljih odpravimo na Otmarjevo pot, ki je posvečena pokojnemu g. Otmarju Črnilogarju, ki je bil vrsto let župnik v Podragi ter nenazadnje prvi predsednik planinskega društva Vipava in pomemben član le-tega. V mrzlem jutru smo se najbolj vztrajni zbrali že pri cerkvici sv. Urbana pred Podrago, kjer je uradni štart pohoda. Sprehodili smo se do župnijske cerkve v Podragi, kjer sta gospod Matej Nastran in gospod Tomaž Kodrič darovala sveto mašo za pokojnega Otmarja. Po maši smo zagrizli v klanec proti cerkvici sv. Socerba nad Podrago, kjer nas po navadi pozdravijo prvi jutranji žarki izza Nanosa. In tudi tokrat smo ujeli pravi čas. Pot nas je naprej vodila do sv. Ane nad Razguri in nato do Vrabč, kjer so nam domačini pripravili nekaj za pod zob, da smo lažje nadaljevali našo pot, ki nas je zatem kmalu pripeljala do cerkve Marijinega darovanja na Taboru nad Vrabčami, kjer je tudi najvišja točka celotne Otmarjeve poti – 605m. Tudi tu nam na široko vrata odprejo prijazni domačini in nas povabijo na topel čaj. Nadaljujemo proti Grižam in naši šesti cerkvici, ki je posvečena sv. Martinu. Tu sledi krajši postanek pri domačinki, ki nas vsako leto pozdravi z obilico dobrot. Vsako cerkev si tudi ogledamo ter v njej zapojemo pesem, ki veselo zadoni. Zatem nas z duhovno besedo nagovori gospod Matej Nastran, ki se je z nami odpravil na celotno pot. Sledi vzpon do sv. Tomaža pri Stomažih in nato spust v dolino Raše k sv. Antonu, ki slovi po izviru vode, ki se nahaja v notranjosti same cerkve. Iz doline Raše nas pot vodi naprej skozi gozd do ceste, po kateri nadaljujemo do sv. Katarine nad Bogim. Tu je čas, da vzamemo kaj za pod zob tudi iz nahrbtnikov ter da se zberemo na skupinski fotografiji.
Od tu sledi še spust na Štjak k sv. Jakobu in še zadnji »zakuski na poti« ter nato med jesenskim listjem, v blatu in med vinogradi nazaj v Podrago. Celotna pot premaga 30 kilometrov in 1170 višinskih metrov.
V Podragi zaključimo s toplim obrokom v dvorani krajevne
skupnosti in obilici sladkih in slanih dobrot podraških gospodinj.
Zahvala gre prav vsem, ki so kakorkoli pripomogli k izvedbi pohoda, tako
krajevni skupnosti Podraga, posameznikom Lojzetu, Boži, Martini, Ireni za
prigrizke na poti, ki pridejo še kako prav, gospodu Mateju Nastranu za duhovno
besedo in vsem, ki nas vsako leto podprete, da soustvarimo nekaj lepega in
dobrega, ki nas vse bogati.
Na novega leta dan se je že 25. leto zapored zvrstila množica pohodnikov in pohodnic, tako mlajših kot starejših na vrhu Plaza. Tam je mladinski odsek planinskega društva Vipava postavil šotor in prinesel vse potrebno za kuho čaja. Zvesti člani planinskega društva so preko celega dne delili topel čaj in ponudili nekaj sladkih dobrot, kot je to že v navadi. Razvili so se prijetni pogovori v krogu domačinov in domačink. Preko celega dne se je na vrhu Plaza, za katerega se je potrebno iz Vipave povzpeti dobrih 400 višinskih metrov, zvrstilo več kot 200 ljudi. Veseli smo, da smo vam popestrili vaš izlet v naravo. Se vidimo ponovno, ko bo leto dni naokrog.
V soboto, 10. novembra, se je družba štirinajstih pohodnikov zbrala ob 4. uri zjutraj z namenom, da osvoji manj poznana vrhova nad samotno dolino Dunje v Italiji.
Po hitrem jutranjem štetju prijavljenih udeležencev smo se kar hitro odpravili na pot, saj nas je čakala kar dolga in ovinkasta vožnja do izhodišča. Preko soške doline in Bovca smo se usmerili na Predel in se mimo Rabeljskega jezera peljali do Selle Nevee ter še naprej do Raccolane. Tu smo se odcepili proti severu, v smeri vasi Dunje in se nato v kraju Pietratagliata usmerili desno na precej strmo in ovinkasto pot, ki nas je pripeljala na naše izhodišče – 1519 metrov visoko planino Poccet.
Pričakala nas je popolna megla, a nismo se vdali in smo v upanju, da se na vrhu prikukamo iz nje, podali navkreber proti našemu prvemu vrhu, 1950 visokemu Lipniku (Monte Schenone). Vrh smo dosegli v dobri uri hoda, a razgledov žal nismo imeli. Vsi smo združno sklenili, da se semkaj še vrnemo, saj te vrhove krasijo krasni razgledi, sploh na mogočno zahodno steno Montaža. Z vrha smo se rahlo spustili do sedelca in se nato usmerili naprej vzdolž grebena na nekoliko višji Dunjski vrh (Jof di Dogna). Pot skozi ruševje in mokre trave nas je po dobri uri hoda spet pripeljala na 1961 metrov visok vrh, kjer smo si privoščili malico in krajši postanek. Za nazaj do sedla smo izbrali isto pot in se na sedlu odcepili še na 1840 metrov visoki Clap del Jovel in se v krožni poti vrnili na naše izhodišče. Ker nam vreme ni in ni hotelo ustreči, smo se po hitrem povratku odločili, da obiščemo še dolino Dunje, ki slovi po strmo padajočih stenah svojih dveh velikanov, ki se dvigata nad njo – Montaža in Strme peči. Zapeljali smo se do vasice Chiout, ki leži globoko v sami dolini in si od tam ogledali Montaž, pogled nanj se je rahlo odprl – morda prav za nas.
Nazaj grede smo se ustavili še v bližini vasi Stretti, ki leži pred Sello Neveo, ter si ogledali čudovit 80-metrski slap Fontanone di Goriuda. Sklepno dejanje celotnega dne smo povzeli ob dobri hrani in pijači v okolici Bovca in se v rodne kraje vrnili v večernih urah.
Vabljeni, da se udeležite takih pohodov tudi v prihodnje, saj nam je skupaj lepše.
Dolžina trase: 9,36 kilometra
+ višinska razlika: 949 metrov
Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Preberi več.Sprejmi
