Lipnik in Dunjski vrh nad dolino Dunje

V soboto, 10. novembra, se je družba štirinajstih pohodnikov zbrala ob 4. uri zjutraj z namenom, da osvoji manj poznana vrhova nad samotno dolino Dunje v Italiji.
Po hitrem jutranjem štetju prijavljenih udeležencev smo se kar hitro odpravili na pot, saj nas je čakala kar dolga in ovinkasta vožnja do izhodišča. Preko soške doline in Bovca smo se usmerili na Predel in se mimo Rabeljskega jezera peljali do Selle Nevee ter še naprej do Raccolane. Tu smo se odcepili proti severu, v smeri vasi Dunje in se nato v kraju Pietratagliata usmerili desno na precej strmo in ovinkasto pot, ki nas je pripeljala na naše izhodišče – 1519 metrov visoko planino Poccet.
Pričakala nas je popolna megla, a nismo se vdali in smo v upanju, da se na vrhu prikukamo iz nje, podali navkreber proti našemu prvemu vrhu, 1950 visokemu Lipniku (Monte Schenone). Vrh smo dosegli v dobri uri hoda, a razgledov žal nismo imeli. Vsi smo združno sklenili, da se semkaj še vrnemo, saj te vrhove krasijo krasni razgledi, sploh na mogočno zahodno steno Montaža. Z vrha smo se rahlo spustili do sedelca in se nato usmerili naprej vzdolž grebena na nekoliko višji Dunjski vrh (Jof di Dogna). Pot skozi ruševje in mokre trave nas je po dobri uri hoda spet pripeljala na 1961 metrov visok vrh, kjer smo si privoščili malico in krajši postanek. Za nazaj do sedla smo izbrali isto pot in se na sedlu odcepili še na 1840 metrov visoki Clap del Jovel in se v krožni poti vrnili na naše izhodišče. Ker nam vreme ni in ni hotelo ustreči, smo se po hitrem povratku odločili, da obiščemo še dolino Dunje, ki slovi po strmo padajočih stenah svojih dveh velikanov, ki se dvigata nad njo – Montaža in Strme peči. Zapeljali smo se do vasice Chiout, ki leži globoko v sami dolini in si od tam ogledali Montaž, pogled nanj se je rahlo odprl – morda prav za nas.
Nazaj grede smo se ustavili še v bližini vasi Stretti, ki leži pred Sello Neveo, ter si ogledali čudovit 80-metrski slap Fontanone di Goriuda. Sklepno dejanje celotnega dne smo povzeli ob dobri hrani in pijači v okolici Bovca in se v rodne kraje vrnili v večernih urah.
Vabljeni, da se udeležite takih pohodov tudi v prihodnje, saj nam je skupaj lepše.

Dolžina trase: 9,36 kilometra
+ višinska razlika: 949 metrov

Z vipavskimi planinci na Jezerski Stog, Adama in Evo

Na jesensko nedeljo v sredini oktobra smo tokrat vipavski planinci izbrali za obisk bohinjske vrhove nad Fužinarskimi planinami, ki vsi presegajo 2000 m višine. Ne preveč zahtevna tura omogoča odmik od mestnega vrveža in pogled na skalnate vrhove v bližini ter seveda na sam Triglav. Zaradi vse krajšega dne smo kot pravi pohodniki dan začeli še v temi, po poti napolnili zadnje prostore v vozilih in s pohodom pričeli pri planini Blato nad Staro Fužino. Po lovski poti smo v eni uri in pol prišli do planine Krstenica, kjer so sicer še vidne sledi neurja (podrta drevesa), a pot je povsem lepo prehodna. Tu je sledil prvi postanek, osvežitev z izvirsko vodo in jesenske barve narave so nam že slikale lepe razglede. Ne preveč zahtevna pot v jesenskih barvah in v jasnem vremenu s prav primerno temperaturo za hojo je ekipo 28 članov, iz sicer različnih planinskih društev, povsem razvedrila proti Jezerskemu prevalu (1945 m), kjer se že odprejo veličastni pogledi na okoliške vrhove. Sam vrh Jezerskega Stoga (2040 m) pa nas je nagradil še s kakšnim vrhom več in vprašanjem več, kaj vidimo v okolici. Ogradi, Debeli Vrh, Škednjovec, Mišelj vrh, Triglav, Tosc in Viševnik ni bilo dilem, za ostale smo se dokončno prepričali še s pogledom z Adama. Sledil je spust po isti poti do odcepa po nemarkirani stezi, ki se ponovno vzpne do Adama (2012 m) in Eve (2019 m). Na vrhu med njima smo se razdelili v dve ekipi, ena se je podala še na zadnji 2079 m visok Prevalski Stog v tej verigi in sestopila na Mišeljski preval (1995 m) po markirani stezi nazaj na Lazovški preval (1966 m), druga ekipa pa nazaj po isti nemarkirani poti do slabše vidne steze, ki se je dvignila za 150 m na isti preval, kjer sta se ekipi združili, nedeljsko popoldansko razpoloženo odpočili in se skupaj spustili do planine V Lazu (1560 m). K vozilom smo se vrnili po osmih urah hoje. Dneva si bolje ne bi mogli zamisliti. Tura, sicer tehnično nezahtevna, terja mogoče nekoliko orientacijske predpriprave, predvsem pa tudi kondicije, vsaj s psihološkega stališča vzponi, spusti in ponovni vzponi utrujajo, kar pa sicer ni povzročalo prevelikih težav, da pohodniki ne bi uspeli premagati tudi teh ovir. Prav vsakemu udeležencu gre zahvala za prijetno doživljanje in hitro minevanje napornega koraka v strmino in lahkotnega v dolino. Naj nas gore še naprej povezujejo, zato vabljeni k naslednjim skupnim turam.

Dolžina trase: 17,48 kilometra
+ višinska razlika: 1549 metrov

Izlet v neznano s planinskim društvom Vipava

Na soboto, 29. septembra 2018, se je družba sedmih zbrala na parkirišču ŠGV z enim ciljem – gremo v neznano.
Ob 7. uri zjutraj smo se s kombijem odpeljali Razdrtemu naproti. Od samega začetka so udeleženci ugibali, kam se podajamo. Letela so imena ciljev (od Nanosa, Vremščice, Gorenjske do Notranjske itd.), a ko smo zavili v smeri Črnega Kala, je hitro nekaj visoko letečih ciljev odpadlo. Ko smo v Črnem Kalu zapustili avtocesto in se podali v smeri Hrastovelj, je bilo jasno, da zelo verjetno gremo na Kraški rob. In res je, odšli smo proti našemu izhodišču – Zazidu. Od tu smo zakorakali sprva v smeri Brežca pri Podgorju in nato zavili na naš prvi vrh – 890 metrov visoki Golič. Tu smo se za kar lep čas ustavili v visoki travi izza vrha, saj je na samem vrhu kar precej pihalo. Nekaj smo si privoščili iz popotne torbe in odšli z burjo proti 804 metre visokemu Lipniku, ki smo ga ves čas opazovali. Odpirali so se razgledi proti Slavniku in Podgorju pod njim, Hrvaški ter tudi do morja. Z Lipnika smo se po precej slabo markirani poti spustili nazaj na naše izhodišče. Izlet smo zaključili ob dodobra obloženi mizi, za katero je poskrbela gospa Majda iz trgovine Cajna, za kar smo ji  vedno znova hvaležni.
Kam gremo pa naslednje leto?

Dolžina trase: 18.12 kilometra
+ višinska razlika: 882 metrov

 

Na Špik Hude police v Zahodnih Julijcih

Po letnem planu je bila za konec poletja predvidena tura v Zahodne Julijske Alpe, in sicer na greben poliških Špikov nad dolino Selle Nevee na južni ter doline Zajzere na severni strani. Sprva je bil izlet mišljen na nedeljo, 2. septembra 2018, a nam je vreme zagodlo in izlet smo prestavili za štirinajst dni na nedeljo, 16. septembra 2018.
Prijave so se kar vrstile in na koncu se je številka ustavila pri dvajsetih udeležencih. Na parkirišču pred ŠGV smo ob 4. uri še vsi bolj zaspanih oči odšli našemu cilju naproti. S tremi kombiji smo se odpeljali proti Soški v smeri Bovca in po poti pobrali še nekaj udeležencev, ki niso člani našega društva, a se vseeno zelo radi odzovejo vabilu. V Bovcu je sledil, sedaj že standardni jutranji postanek v tisti smeri, v pekarni. Pot nas je vodila naprej v smeri Selle Neveee, nato pa desno na strmo in ozko pot, ki pripelje na planino Pecol pod ostenji Montaža. Tu se kar hitro odpravimo in spravimo v pogon, kajti temperatura je neusmiljena do nas. V čudovitih jutranjih pogledih proti Kaninskemu pogorju in z jutranjo svetlobo obsijani Strmi peči in Montažu hodimo v ključih po mulatjeri proti 2420 metrov visokemu Špiku Hude police. Tik pod vrhom nas že pozdravijo tudi tukajšnji redni prebivalci – kozorogi. Na vrhu se malce okrepčamo, si privoščimo krajši postanek in se ob pogledih na Viš in celoten greben Poliških špikov, ki nas še čaka, prijetno pogovarjamo.
Sledilo je dobrih 100 višinskih metrov spusta, do odcepa za vezno pot Ceria Merlone, ki je nadaljevanje poti Leva, ki vodi iz smeri Montaža. Odcepimo se na Ceria Merlone, ki ves čas poteka nekje na višini 2000 metrov in ima krajše spuste in vzpone. Na sami poti se naužijemo krasnih razgledov na planino Pecol in na drugi strani Selle Nevee mogočnega Kaninskega pogorja vse do Rombona. Sem ter tja nas pridejo čisto od blizu pozdravit tudi kozorogi. Pri najvišje ležečem bivaku v Julijskih Alpah, bivaku Luca Vuericha, si privoščimo daljši postanek. Na mestu, kjer se pot Ceria Merlone levo obrne na severno stran proti njenemu koncu na škrbini Prednje Špranje, krenemo desno, na južno stran in se po strmih travah in v ključih spustimo po neoznačeni, a dobro vidni stezici na planino Krni Dol. Tu nas pričaka mlad par, ki nas postreže odprtih rok, saj, kot pravita, sama prenavljata planino s svojimi prispevki in donacijami planincev, zato ne izdajata računov, temveč pobirata prostovoljne prispevke. Zelo pohvalno, saj planina vedno bolj živi. Je pa res, da je na takšni lokaciji, da nima kdo ve kakšnih izhodišč za v hribe. Od tu se po makadamski cesti v večernih urah vrnemo na planino Pecol in tako zaključimo našo pot. Seveda sledi še analiza ture ob kozarčku in okusni hrani, zatorej končamo naše druženje v Bovcu. V veselje nam je voditi tako lepo skupino in tako dobre ljudi, ki cenijo hribe, njene lepote in nenazadnje njihov mir, ki nam ga ponudijo.

Dolžina trase: 18,75 kilometra
+ višinska razlika: 1500 metrov

Pobrateno pohodništvo

Člani Planinskega društva Vipava so se zadnje dni julija in prvi teden v avgustu udeležili skupnega tabora v Franciji z društvom Julka iz pobratene francoske občine Lumbin. Po spletu okoliščin sem se znašel na avtobusu, ki nas je odpeljal v Francijo, natančneje v Aillon-le-Jeune, kjer smo preživeli naslednjih 6 dni. Vožnja med meni le na videz poznanimi ljudmi je trajala okrog 12 ur z vmesnimi »polna miza hrane in pijače domače produkcije« postanki. V to malo francosko vasico sem tako prispel v ponedeljek zvečer, s polno torbo hrane, ki se je niti dotaknil nisem, ker potrebe ni bilo. Sploh ni bilo časa, da bi se okoli razgledal, ko so nas domačini oz. bolje rečeno predstavniki Julke, francoskega društva iz Lumbina, ki je v veliki meri zaslužno za pobratenje vipavske občine s francosko lumbinsko, začeli streči od spredaj in od zadaj, s sladkimi, mesnimi in tekočimi dobrotami. Zalaganje s hrano nas je spremljalo celotno druženje, od samega začetka pa tja do konca.

Kot rečeno sem sam bil neznanec med ljudmi, ki se poznajo že več let, se družijo in sodelujejo v različnih društvih, prevalentno v planinskem društvu in ki so kot pravi veterani dali za sabo marsikaj. Sam sem sprva le previdno opazoval in skušal dojeti socialno hierarhijo družbe, ki se je formirala znotraj 18 (?) udeležencev izleta v obliki manjših skupinic, ki pa so delovale složno in vključujoče. Nekateri so skrbeli, da nismo bili lačni, drugi so skrbeli, da nam ni bilo dolgčas, tretji pa, da je vse potekalo, kar se da tekoče.

V jedilnici je bil na oglasni deski obešen razpored predvidenih tedenskih aktivnosti. Za vsakega se je našlo nekaj. Za tiste z urnim in kondicijsko bolj opremljenim korakom so bile daljše ture, medtem za tiste manj natrenirane, nekoliko krajše in položnejše. Sam se imam sicer za rekreativnega pohajača, sem se pa kljub temu pridružil ekipi, ki je zbrala daljše in malenkost zahtevnejše ture.

Prvega pohoda in dviga na Mont Colombier se nas je udeležilo največ. Navdušile so nas zelene pašniške vedute ter pogledi na višje alpske sestoje v daljavi, med drugim tudi Mont Blanc. Čeprav so se nekateri bolj potili kot drugi, nekateri potrebovali kakšno minutko več in so morali pojesti sendvič več, je, kot vedno, trud na vrhu poplačan z nagrado, ki jo le stežka opišeš.

Naslednji dan smo se dvignili na Mont Margeriaz, pozimi smučarsko planoto nasproti prej omenjenemu Mont Colombierju. Svet je bil tokrat drugačen, še vedno pašniško zelen, vendar z mnogo več kamenja. V četrtek smo obiskali Chambery, se sprehajali po njegovem starem mestnem jedru, se dotaknili slonovega rilca na znamenitem mestnem vodnjaku, nato pa se z barčico preko Lac de Bourget, najglobljega in odvisno od vremena tudi največjega naravnega jezera v Franciji, zapeljali do Abbaye d’Hautecombe, cistercijanskega samostana, kjer smo se lahko pobližje srečali z njegovimi interierji.

Zvečer je bil slovensko-francoski večer, družabni dogodek, na katerem se tradicionalno na mizo postavi vse dobrote, ki jih premore naša čudovita dolina v spremljavi večno zelenih slovenskih pesmi. Francozi se podobno niso držali nazaj in za svoj del poskrbeli z domačo hrano in lajno ter lajnarjem, ki je bil rojen, da je lajnar. Boljšega opisa tu ne morem dati.

V petek smo se v manjšem številu zopet dvignili na višjo nadmorsko višino na Rochers de la Badaz, v primerjavi s prejšnjimi vzponi ostrejšim kamnitim vrhom z močno vegetacijo pod samim vrhom ter nekoliko ožjim dostopom. Pogledi na bližnje, zdaj že znane vzpetine in vrhove, pa je bil še vedno zelo lep.

Popoldne smo imeli čas, da si v lokalni fromažeriji napravimo zaloge sira do konca koledarskega leta, kar so nekateri tudi storili in to večkrat. Tudi sam sem bil med njimi, saj je njihov sir naravnost čudovit.

In prišla je sobota in čas, da se iz ene doline premaknemo nazaj v drugo. Vračali smo se čez Annecy, mesto s cvetlicami okrašenimi vodnimi kanali in promenadami, za sam zaključek izleta pa smo se ustavili v Chamonixu, znameniti izhodiščni turistično alpinistični točki na meji z Italijo in v neposredni bližini Mont Blanca.

Končno lahko rečem, da sem več kot zadovoljen, da sem imel možnost obiskati ta mali košček Francije. Pa ne le zaradi športnih aktivnosti, čudovitega vremena, znosnih poletnih temperatur, odlične hrane in pijače, temveč predvsem zaradi odprtih ljudi z naše kot tudi s francoske strani. Nadvse zabavno mi je bilo to med jezikovno posredovanje in usklajevanje. Res mi je bilo v veliko veselje, da sem lahko poslušal, včasih pa tudi sodeloval pri zgodbah, ki se ti spišejo, če le dvigneš rit in greš na zrak. Resnični spomini se ustvarjajo v stiku z ‘živimi’ ljudmi, ne za zasloni in umetno polepšanimi digitalnimi fasadami. Meni kot človeku, ki rad zahaja v hribe, hkrati pa še zdaleč ni planinec v pravem pomenu besede, je bilo med hojo v veliko veselje poslušati vse zgodbice s planinskih taborov, neštetih vzponov na n-tisočake, vseh mogočih prigod in nezgod ter izkušenj, ki nas delajo to, kar smo.

Če se je kaj potrdilo je to, da smo v planinah res vsi enaki, ne glede na to, kdo smo, od kod prihajamo in kaj počnemo. Ljubezen do narave, pohodništva ter do gora samih, njih izzivov, pristopov ter razmišljanj, ki se pri tem oblikujejo, res ne pozna meja in na nas deluje združevalno. To ne izjavljam kot neko frazo, temveč je to nekaj, kar resnično verjamem.

za planinsko društvo Vipava Luka Lango