V nedeljo, 14. aprila 2024 se je v Kampu Tura na umetni plezalni steni odvil plezalni vikend. V lepem vremenu so plezalci in plezalke vseh generacij (prednjačili so otroci) premagovali različne težavnosti smeri v različnih kategorijah.
Veseli nas, da je zanimanje za osnove plezanja prisotno že pri otrocih in da že od malega razvijajo svoje talente, moč in razgibanost ter jim pri tem lahko pomagamo.
Nekaj utrinkov z rezultati pa spodaj.
V soboto smo na rednem letnem občnem zboru povzeli preteklo leto, ki je bilo zelo uspešno. Pohvale gredo predvsem alpinističnemu odseku, ki je opravil rekordnih 981 vzponov v lanski sezoni. Dobro delo je opravil tudi vodniški odsek, ki je izpeljal 17 akcij ter mladinski, ki je poskrbel za novoletno srečanje na Plazu in planinski tabor na Jezerskem.
Bilo je tudi volilno leto. Staro vodstvo se je poslovilo in na čelu je zapihal svež veter z novo predsednico Majo in podpredsednikom Martinom.
Iz rok predsednice primorskega meddruštvenega odbora smo ob častitljivi obletnici praznovanja 120 – letnice prejeli jubilejno listino Planinske zveze Slovenije.
Celotnemu upravnemu odboru želimo uspešno delo.
Skozno in Sv. Danijel
Na jasno sobotno jutro smo se zbrali v Lokah nad Ajševico, od koder smo se od cerkve odpravili navkreber. Po prečni poti, ki se dviga preko gozda v spodnjem delu in melišča v vrhnjem delu, smo prišli na razgledno točko. Tu smo imeli čas za malico, prijetno pa nas je grelo tudi sonce. Zatem smo natančno preučili razglede, ki so se razprostirali do bližnje Svete gore in v daljavi Karnijskih Alp, Kanina, Krna in pa do nekaterih tri tisočakov v Dolomitih. Od tu je sledil kratek spust do naravnega okna, poimenovanega Skozno, kjer smo raziskovali tudi tamkajšnji rov. Nadaljevali smo preko naravnega vzletišča Lijak do razcepa »na Peči« in nato po rahlem brezpotnem terenu na vrh Svetega Danijela. Tu je bilo pred povratkom v Loke še zadnje martinčkanje na soncu.
Babica in park Škaljunk Lupinc
Prebudili smo se v sončno in lepo nedeljo. Zbor je bil v Križu na zamejskem Krasu. Od tu smo krenili skozi vas na vrh Babice, ki se dviga 220 metrov nad morjem. Razgled je imeniten, opazovali smo lahko tržaško primorje in hribe v ozadju. Sledil je spust do žajbljeve poti in nato vzpon do Nabrežine. Vmes smo lahko opazovali kar nekaj vhodov v jame in pravo kraško gmajno. Od Nabrežine nas je pot vodila po kolovozih v smeri Šempolaja in zatem na park Škaljunk Lupinc. Tu smo si ogledovali rove, bunkerje, pastirske hiške, razgledne stolpe. Po malici smo se spustili do jame Katerina in nato še do jame Grižnice, skozi katero je tudi prehod. Krog do izhodišča smo sklenili s hojo pod Samatorco nazaj do Križa, kjer se nas je nekaj udeležilo vodenega ogleda Ribiškega muzeja tržaškega primorja.
V Planinskem društvu Vipava smo v aprilu opravili z dvema vzponoma na vrhove, in sicer Učko in Srnjak.
Srnjak leži nad Logatcem in je z 919 metri nad morjem lep razglednik vse do Ljubljanske kotline, Slivnice in v jasnem vremenu tudi do Triglava. Na poti lahko opazujemo mnogo zgodovinskih ostankov – ozkotirna železnica iz 1. svetovne vojne, rimska utrdba na Lanišču, ki je takrat veljala za obrambno črto Rima pred sovražniki, vojašnica, ki je takrat stala na rapalski meji ter ločevala Italijo in Jugoslavijo. Pohodniki so pot opravili s Kalc, od koder so v treh urah opravili z dobrimi tristo »višinci«.
Naslednji dan, v nedeljo je sledil zahtevnejši izlet »z morja na hrib« na sosednjo Učko.
S kombiji smo se odpeljali do kraja Medveja, ki leži praktično ob morju, in si za izhodišče izbrali to točko. Vzpon je sprva potekal po ozkih in strmih uličicah in stopnicah do Lovranske Drage. Tu smo zavili v lepe bukove gozdove, ki se pno vse do zadnjega vzpona, ki poteka po golem pobočju Učke.
Vrh nam je postregel z odličnim razgledom na Kvarner in hrvaško Istro, vodnik pa je iz nahrbtnika izvlekel gorilnik in kavo ter s tem dejanjem osrečil skoraj vse udeležence.
Sestop smo opravili preko Male Učke in se nato v Medvejo vrnili ravno pravšnji čas, ko je bilo na nebu še ravno dovolj sončnih žarkov, da so nekateri zaplavali v morju in tako opravili popolno regeneracijo.
V juniju smo izvedli dobro obiskan družinski izlet na lokalni Špiček (domačini mu pravijo kar »Špečk«) nad Colom.
Konec meseca pa smo se odpravili še na pohod na sosednjo Hrvaško, natančneje v Bele in Samarske stene, ki se jih drži naziv strogega naravnega rezervata. Veljajo za hrvaško območje planinskega masiva Velike Kapele med Gorskim Kotarjem in Severnim Velebitom ter južno pod Bjelolasico. Pot nas je vodila do Mrkopalja, rojstnega kraja našega Jakova Faka, nato pa do 13. kilometra ceste na Jesenak, od koder smo se odpravili rahlo prestrašeni na pot. Zakaj prestrašeni? Kilometer pred parkiriščem je bilo namreč potnikom prvega kombija dano videti sredi travnate jase dva medveda. Ta »strah« smo premagovali z glasnim govorjenjem in tako so se tudi višinski metri hitro nabirali. Kmalu smo dosegli prvi bivak na poti – Ratkovo sklonište v Samarskih stenah. Od tu smo se po poti »Vihoraški put« povzpeli do vrha Belih sten, od koder smo lahko opazovali znamenite štrleče kamnite skupke, sestavljene iz jurskega apnenca in obdane z mešanimi drevesnimi vrstami (jelka, smreka, bukev).
S poplezovanjem smo sestopili do planinskega doma Dragutina Hirtza, kjer smo z našimi sosedi izmenjali nekaj besed – dejali so, da mi pridemo k njim po kilometre, oni k nam pa po višinske metre.
Po ogledu blizu stoječega novega bivaka Miroslava Hirtza smo po gozdni »Begovi stazi« sestopili do našega izhodišča.
V začetku julija smo se z mejnega prehoda Učja po severni strani povzpeli na Kobariški Stol, katerega greben velja za najdaljšega daleč naokrog. V dolžino meri kar 34 kilometrov in se razteza med Kobaridom in Huminom na italijanski strani. Na poti smo imeli kar dobršen del poti senco, na planini Božca pa se je vreme malce skisalo in prešli smo v meglen vršni greben. Nekaj razgledov nam je ta imeniten razglednik sicer ponudil, a smo se po malici kmalu podali nazaj na planino, saj nas je ogromna čreda koz na sestopu do nje prijetno vabila, da poskusimo njihov sir in si ga nekaj odnesemo s seboj v dolino. Za pravšnjo osvežitev po koncu lepega dne je poskrbela še reka Nadiža, v katero smo hitro poskakali.
Sredi julija smo se že v zgodnjih urah odpravili na pot iz Vipave, saj nas je čakal vzpon na Špik.
V hladnem objemu reke Pišnice smo začeli s hojo po utrjenem kolovozu, kmalu pa nas je pot vodila na sončna travnata pobočja. V nadaljevanju je sledilo še nekaj lažjega poplezovanja do samega vrha in že smo stali na izjemnem razglednem vrhu, s katerega se nam odpre lep pogled na Martuljško skupino z izstopajočo Škrlatico. Po skupinskem fotografiranju smo se odpravili čez Kačji graben. Sprva smo bili primorani sestopiti po snežišču in nato po dolgem melišču, ki spodaj preide v gozd z nizkim rastjem. Sestop nas je kar vse dodobra izmučil, kar so nakazovali prihodnji dnevi. Na cilju smo se ohladili v ledeno hladni Pišnici in izlet zaključili v Mihovem domu. Konec julija je sledil že 41. planinski tabor, tokrat na Jezerskem.
Številčna ekipa je med taborniškimi vragolijami in igrami med drugim osvojila tudi najvišji vrh KSA – Grintovec, Veliki vrh, Stegovnik ter še nekaj manjših in krajših pohodov.
Letošnji tabor je zaznamovala velika količina padavin in nenehna borba »kako ostati suh«.
Sredi avgusta je bil čas za obisk Dolomitov, kraljice Zoldanskih Dolomitov Monte Civette, ki v svojo višino meri kar 3220 metrov.
Po zelo zgodnjem štartu (ob 3. uri) nas je pot vodila mimo Pordenona, Longaroneja vse do vasice Dont, nato pa do planine Grava, ki je bilo naše izhodišče za začetek vzpona. Po slabi uri lahke hoje smo prišli do vstopa v izjemno zahtevno ferato »Alleghesi«. Tu smo si nadeli vso potrebno varovalno opremo in se pogumno podali v navpično steno, v kateri smo prebili debele 4 ure. Ves čas so nas spremljali pogledi na skupino Tofan in Cristalla, najbližjega in mogočnega Pelma ter višje tudi na skupino Piz Boe. Na vrhu smo si zasluženo drug drugemu čestitali, se fotografirali in se po krajšem odmoru odpravili na zahteven in precej šodrast spust. Pri koči Torrani, ki se nahaja malo nad 3000 metri, smo si privoščili še nekaj priboljškov in se podali nazaj v smeri izhodišča.
V septembru smo se ponovno odpravili v Dolomite, tokrat na lahko dostopen in zelo razgleden vrh v osrčju velikanov Dolomitov, Monte Rite. Za izhodišče smo si izbrali visoko ležeč prelaz Cibiana di Cadore (1536 m). Vzpon smo začeli sprva po makadamski cesti ter jo nato v nekaj okljukih tudi skrajšali po gozdnih poteh. Na vršnem delu smo lahko opazovali Monte Civetto, Monte Pelmo ter tudi Antelao, Sorapiss in v daljavi Monte Duranno. Tik pod vrhom je Reinhold Messner v spomin tudi preizkušanim prebivalcem teh odročnih krajev v opuščenih vojaških objektih iz več vojn uredil gorski muzej po imenu Messner. V muzeju smo opazovali tedanjo opremo za visokogorje, izjemne fotografije različnih gorstev sveta in zanimive zapise ter videoposnetke. Sestop je sledil po stari vojaški cesti.
Nazaj grede smo se ustavili še v vasi Longarone, kjer se v letošnjem letu spominjajo tragične 60-obletnice (9. oktober 1963 ob 22.42) od nesreče v dolini Vajont, ko je pljusk vode čez 262 metrov visoki jez pod sabo pokopal skoraj 2000 ljudi, od tega je bila dobra četrtina otrok.
Leto 2023 smo odprli z vsakoletnim tradicionalnim druženjem na priljubljeni točki nad Vipavo, na Plazu. Na prvi dan novega leta se nas je zvrstilo kar lepo število. Člani društva in strokovni kadri so ob prihodu na vrh na jasi pod Plazom ponujali topel čas in udeležence pričakali s toplo besedo.
Eni tradiciji je kaj kmalu sledila druga – Otmarjev pohod. Vsako leto znova, če nam le vreme služi, se pohoda udeleži zelo lepo število ljudi. Zadnja leta prihaja zelo veliko Slovencev iz inozemstva, česar smo še toliko bolj veseli, saj s tem počastijo g. Otmarja Černilogarja. Po jutranjem zbiranju pri cerkvici sv. Urbana je sledila maša v župnijski cerkvi v Podragi, ki sta jo za pokojnega Otmarja darovala vipavski vikar Gabriel Kavčič in tamkajšnji župnik Tomaž Kodrič. Sledil je vzpon na sv. Socerb, na katerem se lepo vidi Nanoška planota in Zgornja Vipavska dolina. Zatem se trasa pohoda spusti do sv. Ane nad Razguri in do Tabora nad Vrabčami. Do spusta, ki se začne na Štjaku, se zvrstijo še cerkev sv. Martina v Grižah, cerkev sv. Tomaža pri Stomažih, cerkev sv. Antona v Raši ter sv. Katarine v Taboru na Bogem. Vsako cerkev si je na pohodu možno tudi ogledati in v njej slišati kakšno pesem ter nekaj zanimivih duhovnih misli, ki jih je na letošnjem pohodu v celoto zbral g. Gabriel Kavčič, za kar se mu še enkrat iskreno zahvaljujemo. Prav tako gre zahvala vsem, ki ob poti poskrbite za priboljške ter krajevni skupnosti Podraga in gospodinjam, ki ob koncu pripravijo topel obrok in sladke dobrote.
V mesecu februarju smo izvedli tri zimske pohode. V začetku meseca smo se odpravili na Matajur, kjer smo v lepem sončnem vremenu z izhodišča Avsa počastili bližajoči se slovenski kulturni praznik. Obiskali smo tudi Benečane onkraj meje, v koči, ki leži na italijanski strani meje.
Teden za tem smo se odpravili v sosednjo Hrvaško, in sicer na Fratar, ki leži nad nadvse idilično kočo na Hahliću. S hojo smo začeli v Podkilavacu in se po vzhodnem grebenu povzpeli na vrh. Imeli smo zares lep dan, na grebenu nas je prepihala burja, ki je kar znana za to območje; pod vrhom pa nas je pričakalo nekaj malega poplezavanja in pa tudi sneg, ki je bil na severno stran tudi pomrznjen. Z vrha smo občudovali Kvarnerski zaliv s Krkom in Cresom, proti Sloveniji se je bohotil Veliki Snežnik, na vzhodu Snježnik in Veliki Risnjak ter v daljavi tudi Velebitska gorska veriga. Pri koči smo postrgali zadnje grižljaje hrane in navdušeni in presenečeni nad cenami odšli čez Kolce do našega štartnega mesta.
Najkrajši mesec v letu smo zaključili z zadnjim zimskim vzponom – na Komno.
Po dolgi vožnji smo od koče pri Savici zagrizli v mulatjero, ki po nešteto okljukih pripelje na dom na Komni. Mi smo pot nadaljevali do koče pod Bogatinom, kjer so se nekateri odločili za martinčkanje na prijetnem soncu. A tudi tista večina, ki je napredovala do Bogatinskega sedla, ni nič manj pordečela, ko se je zvečer pogledala v ogledalo. Na sedlu, ki leži na primorsko–gorenjski meji smo se za trenutek ustavili in se razgledali naokrog. Pri sestopu smo na senčni strani uporabili tudi zimsko opremo, saj je bila podlaga snežne odeje precej različna. Sledil je še postanek v koči za okušanje dobrot, ki jih je za tisto nedeljo pripravil oskrbniški par. Spustili smo se nato po smeri vzpona.
V tem mesecu so nekateri vodniki opravili usposabljanja in dousposabljanja na planini Kuhinja, Komni in pa na Vršiču.
Mesec marec smo odprli s predavanjem Jerneja Ščeka in predstavitvijo knjige in filma o Emiliu Comiciju »Angel Dolomitov: Emilio Comici«. V dvorani Razmetanega podstrešja smo poslušali o težavnih šesticah, o povezanosti tovarišev na eni in drugi strani meje pa o težavnih časih fašizma, ki jim je oteževal marsikatero situacijo in veselje po uspešno preplezanem problemu v skali.
Le pridružite se nam.
