Paklenica in kanjon reke Zrmanje (1. in 2. maj 2022)

V zgodnjih jutranjih urah prvega maja se je na parkirišču pred Škofijsko gimnazijo Vipava zbralo 17 članov Planinskega društva Vipava. Nekateri so prišli neposredno iz pred-prvomajskih počitnic, drugi neposredno s kresovanj, spet tretjim pa je le uspelo odspati nekaj uric. Komur so manjkale, jih je lahko dodal med slikovito vožnjo po stari magistralni cesti, ki se vije ob členjeni hrvaški obali od Reke, Senja, Karlobaga, vse tja do Staregagrada, ki je ena izmed vstopnih točk v Nacionalni park Paklenica. Kombija smo parkirali v Avtokampu Vesna, se na hitro okrepčali in se nato premaknili nekaj kilometrov proti vstopu v pakleniški kanjon. Na poti se nam je pridružilo še nekaj prijateljev, ki so v Pakelnico prišli nekaj dni prej. Po plačilu vstopnine, smo kombije parkirali in se pridružili procesiji ljudi, ki se je za praznično podaljšani vikend odpravila v Paklenico. Parkirišča so bila polna, na poti pa se je trlo ljudi; od nedeljskih sprehajalcev, turistov, vse tja do plezalcev različnih starosti in izkušenosti.

Paklenica je kot destinacija postala za slovenske plezalce priljubljena konec sedemdesetih oz. v začetku osmedesetih letih, ko ga je nova generacija plezalcev sistematično obdelovala, tudi s plezanjem prvenstvenih vzponov. Kanjon je bil od vedno priljubljen, tudi zaradi izjemno kakovostne kamnine in veliko prostora za nove smeri.

Po dobre pol ure se je naša ekipa razdelila v dve skupini: Ena skupina se je odpravila proti Planinskemu domu, druga pa si je za cilj izbrala Anića Kuk, vrh visok 712 metrov nadmorske višine, do katerega smo pristopili po pohodni poti, ne pa, sicer za plezalce bolj zanimivi, njegovi skoraj pravokotni steni.

Mlad pohodnik je kmalu pripomnil: »Kaki planinci so to? Ko prideš v kamp, najprej postaviš šotor, ne pa ješ in kar greš…« Izkušen vodnik mu je nato samo-ironično odvrnil, da bo res potrebno narediti red.

Pot na Anića Kuk je bila sprva izredno ugodna za hojo, ker smo bili skriti v močnem zelenju dreves. Z razdalje smo opazovali plezalce v živi skali in se spraševali, ali le počivajo v senci ali dejansko tudi plezajo. Z vsakim višinskim metrom je bilo zelenja manj in sonce je začelo pošteno pripekati. Kaj kmalu je zadišalo po vsem znanem vonju sončne kreme, saj je poleg sonca svoje dodala tudi žgoča skala Anića Kuka, ki zadnjih 200 metrov zahteva tudi nekaj enostavnega poprijemanja oz. plezanja. Ne moreš si pomagati, kot da se ustaviš, ne le zaradi sonca, ki se ni hotelo skriti za oblake, temveč predvsem zaradi prelepih razgledov na jadransko morje in zadarsko peninsulo.

Vrh, ki je bilo tako rekoč prazen, smo dosegli v slabih dveh urah in si privoščili nekaj minut za počitek, hrano, sončenje in uživanje v prostranostih modrine neba in morja, hkrati pa tudi v strminah Paklenice, ki je imela na določenih točkah v daljavi še nekaj zaplat snega. Divji svet, ki pa je deloval neverjetno domače.

Ko smo prišli nazaj do moči, smo se začeli previdno spuščati navzdol. Na planinski tabli z razlogom piše, da traja pot čez skale 50 minut, ker hitreje realno tudi ne gre. Sonce ni pojenjalo, oddahnili smo si šele, ko smo zopet prišli v zeleni pas. Prehod čez potok je naznanil priključitev nazaj v kanjon od koder smo potem prišli do kombijev. Počakali smo še drugo skupino in se odpravili v kamp. Tam smo vendarle postavili šotore, tiste »dvo-sekundne«, nekateri pa so za nočitev izbrali apartma.

Nekaj nas je nato odkorakalo do morja, ker smo preizkusili, če je voda še vedno vlažna in slana. Eni so to preizkusili z rokami, drugi z gležnji, nekaj »ta pogumnih« pa je testiralo vse senzorje kar s skokom v 16 celjzijsko slano vodo.

Lakota je bila vedno bolj neznosna, zato se je kmalu po vrnitvi iz vode, nekaj moških kuharjev spoprijelo s plinskim gorilnikom in pripravilo 5 kilogramov »pašte«. Na voljo so bile dve omaki; v eni je bilo celo vseh trinajst špargljev, ki se jih je nabralo na pohodu. Poleg testenin je iz popotnih torb skočilo nemalo domačih mesnin in domače pripravljenih sladic. Lakota je bila le še bled spomin, sledilo je večerno druženje, ki je bilo lepa pika na i.

Naslednji dan se je po jutranji kavici ali dveh, pospravilo šotore in relativno hitro odpravilo naprej, v nov kanjon – kanjon Zrmanje. Cilj je bil Kudin most na Krupi, blizu Obrovca. Pri vasici Golubić smo pri stari šoli zavili na ozko cesto, od tam pa sledili tablam. Do mostu samega smo se spustili po zig-zagasti peščeni pešpoti po robu kanjona. Ko smo se dovolj spustili, se je most začel kazati.

Legenda pravi, da je bil Kudin most postavljen zaradi ljubezni. Pred okrog dvesto leti, tam v začetku 19. stoletja, je most zgradil zaljubljeni mladenič Jovan Veselinović imenovan Kuda, vse v goreči želji, da bi lažje izprosil svojo srčno izvoljenko Miljo. Kuda naj bi svojo Miljo našel v Erveniku, petnajst kilometrov vzhodneje čez reko Krupo. Danes je Kudin most zaščiten spomenik kulture in zmeraj bolj znana turistična atrakcija. Kudin most je dolg kar 109 metrov, s povprečno širino 1,5 metra. Sestavljen je iz dvanajstih lokov, glavni material za loke pa naj bi bila sedra (hrvaška) oz. lehnjak (slovensko).

Pot do mostu smo premagali v dobre pol ure, nato pa ga tudi prečkali in občudovali kaskade oz. slapove reke Krupe. Scenografija z bogato zvočno kuliso je bila vredna daljšega postanka. Vsak si je lahko vzel nekaj minut zase bodisi sedeč v senci dreves ali preučevanju novih plezalnih poti, bodisi pa v iskanju miru v hladnem prasketanju reke.

Vrnili smo se h kombijem in pot nadaljevali proti Manastirju na Krupi. Ta pravoslavni samostan je najstarejši na Hrvaškem in je bil zgrajen leta 1317. Gre za res zelo dobro ohranjen objekt, kljub več nesrečam in vojaškim operacijam, z lepim atrijem in obdajajočim parkom ter mostovi. Po ogledu je bil čas za pot proti domu, ker pa vožnja po isti cesti ni prišla v poštev, smo jo nazaj mahnili kar čez otok Pag. Popularna poletna destinacija, sploh mladih, je z vzhodne strani prava puščava, lepša, zelena je proti zahodu. Zadnji postanek je bil v glavnem mestu Pag, ki je bil mesecu maju primerno prazen, vseeno pa se je našlo odprto gostilo, kjer smo imeli kosilo oz. kavico s sladoledom.

Sledila je vožnja čez celoten Pag do Žigljena, kjer smo skočili na trajekt, ki nas je peljal nazaj na celino. Spet na magistralni cesti smo počasi opazovali, kako sonce pada v morje. Nismo ga mogli in niti ga nismo želeli izpustiti iz vidnega polja. V Vipavo smo se vrnili v poznih večernih urah.

Tokrat smo planinci premagali več dolžinskih kot višinskih metrov, ki pa niso bili nič manj slikoviti in vedut polni kot so naši domači vršaci. Sploh pa … domov se vedno vračamo z drugačnimi očmi, ki tudi v »znanem« lahko prepoznajo kaj novega.

(Zapisala LL in HS)

Otmarjeva pot (19.3.2022)

Na mrzlo in vetrovno sobotno jutro smo se v lepem številu zbrali pri začetni točki pohoda – cerkvici Sv. Urbana pred Podrago. Po začetni maši, ki jo je za pokojnega Otmarja daroval g. Primož Erjavec smo pot nadaljevali proti Sv. Socerbu, do koder smo se že dodobra segreli. Nadaljevali smo do Sv. Ane nad Razguri in nato preko Vrabč do Tabra. Pri Sv. Martinu v Grižah nas je pričakala prva dobrodošlica tamkajšnjih domačinov. Sledil je vzpon do Sv. Tomaža pri Stomažih in nato spust v dolino Raše k Sv. Kancijanu. Po krajšem okrepčilu tamkajšnjih gospodinj v vasi Bogo smo se povzpeli k Sv. Katarini nad vasjo Bogo. Sledil je še spust v Štjak k Sv. Jakobu ter nato v Podrago kjer so nas podraške gospodinje postregle z dobrotami in tako smo naš 29 kilometrov dolg pohod tudi zaključili. Zahvala gre krajevni skupnosti Podraga ter gospodu Primožu Erjavcu, ki nas je nagovarjal v vsaki cerkvici ter prehodil z nami celotno pot in za dobre roke ter dobrote ob poti – tako v Grižah kot v Bogem. Se vidimo naslednje leto.

Nova informacijska tabla o Nanosu

Kot ste nekateri že lahko opazili, smo člani planinskega društva na starem trgu v Vipavi zamenjali in namestili novo informacijsko tablo o Nanosu.
Pred tem so se v preteklem času zvrstile že tri po vrsti, in sicer:
V letu 1970 je bila postavljena prva, takrat še lesena informacijska tabla s časovnicami do pomembnejših točk na Nanosu. Med letoma 1980–1985 je bila nameščena druga tabla, ki je vključevala že zemljevid. Ta je enkrat vmes doživela prenovo in sedaj tudi zasluženo menjavo z vsemi pomembnejšimi informacijami in potmi.
V vseh teh letih se za prisrčno gostoljubje zahvaljujemo Bavčerjevim, lastnikom zgradbe, na kateri se nahaja informacijska tabla.

Vipavski planinci zagnano začeli novo leto

V vipavskem planinskem društvu smo novo leto začeli, kot sedaj že tradicija veleva, na Plazu. Na vsakoletnem srečanju se nas je na lep sončen dan zbralo preko dvesto pohodnikov, ki smo veseli delili topel čaj in zaželeli še mnogo varnih korakov in poti.
Že kak mesec pred novim letom smo se organizacijsko že pripravljali tudi na Otmarjev pohod, ki ga skupaj z župnijo Podraga prirejamo že petnajsto leto po vrsti. Tudi letos je bil obisk pohoda zelo pohvalen in opaziti je, da vse več pohodnikov prihaja s tržaškega, veliko je tudi pohodnikov »Jakobove poti«.
V začetku februarja smo organizirali srečanje vodnikov in mentorjev primorskega meddruštvenega odbora. Udeležba je bila pod pričakovanji, a zagodlo nam je vreme, saj je sprva bilo suho, a nas je kasneje ulovil dež in bili smo primorani skrajšati traso pohoda. A strokovni kadri tako našega društva kot tudi drugih primorskih so si izmenjali mnenja in izkušnje z vodniških akcij. Zaključili smo s kosilom v bližnji piceriji.
Sredi februarja je sledil redni letni občni zbor društva in pa tudi izvolitev novega upravnega odbora društva za naslednje mandatno obdobje. Pregledali smo preteklo leto, načelniki posameznih odsekov so podali svoja poročila in sedaj že bivši upravni odbor je dobil razrešnico.

Nato so sledile volitve, na katerih je mesto predsednika ponovno zavzel Pavel Makovec, na ostalih mestih pa je prišlo do nekaterih sprememb. Še največja je bila ta, da smo se za dolgoletno delo (35 let) zahvalili tajniku društva Leonu Kodretu, ki je vsa ta leta zvesto in marljivo prisostvoval k delovanju društva. Njegovo mesto je zasedel Jernej Naglost, Leon pa se seli med člane UO.

Novoizvoljeni upravni odbor je tako zaprisegel in predstavil nov plan dela ter že zagnano zagrizel vanj, saj smo že konec februarja deset pohodnikov popeljali v Polhograjsko hribovje, in sicer na najvišja vrhova – Grmado in Tošč. Iz Polhovega Gradca smo se najprej strmo vzpeli na Grmado in sledil je rahel spust do doma na Govejku in nato še vzpon na Tošč, s katerega smo lahko v slabi vidljivosti vendarle opazovali tudi Triglav.

Kot glavni cilj si je društvo v letošnjem letu zadalo tudi obnovitev balkona v Furlanovi poti, saj kot ste lahko že videli, smo v lanskem letu na tej poti nekaj odsekov popravili in obnovili, zamenjali smo tudi dotrajano jeklenico.

V začetku leta so bili aktivni tudi mladinci, ki so na Plaz prinesli in odnesli vso potrebno opremo za novoletno srečanje.
Alpinistični odsek pa je zelo aktivno plezal v sosednji Italiji, v Sappadi. Plezali so predvsem ledne slapove v sektorju Specchio di Biancaneve, in sicer so plezali v dveh skupinah. Prva skupina je plezala več raztežajev dolg slap Lo specchio di Biancaneve, druga pa je ostala v spodnjem in s tečajniki alpinistične šole plezala smeri dolge 20–30 metrov na top rope.

Tečajniki alpinistične šole so tudi izvajali zimsko tehniko izobraževanja na Vršiču in temu primerno splezal tudi marsikatero grapo ter smer.  

V nadaljnjih mesecih sledijo izleti na Kresišče v Karavanke, Krniško glavico v Zahodnih Julijcih ter na Monte Cavallo di Pontebba, zatorej vsi lepo vabljeni v našo družbo.