Uspešno leto je za nami

Leto smo začeli še pod vplivom covidnih ukrepov, saj se nismo odločili za tradicionalno novoletno druženje na Plazu, ampak smo zagrizli v zimsko pravljico nad Radovljico. Februarja smo opravili zimski vzpon na najvišji vrh Karavank, na Stol.
Tudi zdaj že tradicionalni datum Otmarjeve poti je bil prenešen na marčevski termin. Udeleženci so vedno znova navdušeni nad odprtostjo in preprostostjo ljudi ob sami poti in se vedno radi vračajo na to pot, ki obkroži deset zgodovinsko bogatih cerkva. Za dodatno težo med postanki v cerkvah povabimo med nas tudi duhovnega vodjo, lani se nam je pridružil g. Primož Erjavec.
V mesecu maju smo izvedli dvodnevni izlet v Nacionalni park Paklenica, kjer so nekateri opazovali le mogočne stene iz doline, spet drugi pa osvojili vrh Anića Kuk. Po večernem druženju in noči je drugi dan sledil še ogled soteske reke Krupe in znameniti Krupin most ter obvoz čez otok Pag nazaj domov.
Junija smo v soorganizaciji s Hervisom in Planinsko zvezo Slovenije organizirali pohod na Gradiško Turo po zelo zahtevni zavarovani Otmarjevi poti. Sledil je zanimiv raziskovalni izlet v sotesko Pekel pri Borovnici, kjer smo občudovali prelepe slapove v sami soteski. Istega meseca smo se podali še v Karnijske Alpe, na zelo razgleden in lahko dostopen vrh nad jezerom Bordaglia, Monte Navagiust.

V mesecu juliju, ki je za nas planince in plezalce najbolj dobrodošel mesec za vzpone, saj so dnevi dolgi in sončni, smo kot prvo osvojili drugo najvišjo goro pri nas – Škrlatico. Kajkmalu, po tednu dni je sledil vzpon na prvaka Zahodnih Julijcev, Viš. Za konec smo se podali nazaj v Karnijo kjer smo po zelo zahtevni zavarovani poti osvojili Monte Zermulo in pri sestopu opravili še ferato »Zuc della Guardia«. Sledil je lahek krog okrog Lastovic v mogočnem ostenju med Žabniško škrbino in sedlom Prašnik nad kočo Pellarini nad Zajzero.
Alpinistični odsek se je potepal na vsakoletnem taboru, ki je letos potekal v Dolomitih, nad prelazom Falzarego. V štirih dneh so v uživaškem plezanju opravili 55 vzponov. Nekateri mlajši udeleženci so med tem časom opravili vzpone po feratah Kaiser jeger na Piccolo Lagazuoi, Fusetti na Sass de stria ter obhodili skupino Cinque torri.
Ob koncu poletja smo se podali še v neznano. Zbrali smo se v Drežnici, vsi smo pogledovali proti Krnu, a podali smo se na ogled treh slapov – Krampež, Sopota in Kozjak. Najvišjo točko smo dosegli na planini Zaprikraj, kjer smo si ogledali še muzej na prostem in se sprehodili po tamkajšnjih vojaških ostalinah.
Alpinistični odsek je izvedel vsakoletno tekmo zahodne lige v kategorijah mlajše cicibanke in cicibani ter starejše cicibanke in cicibani, ostale kategorije so bile zaradi dežja primorane tekmovanje odpovedati. Tekmovalo je 88 udeležencev.
Oktobra smo izvedli izlet preko najvišjega vrha Krvavca, Velikega Zvoha vse do Kalškega grebena ter tudi lahko turo na planine na Bohinjem – planina Vogar in planina pri Jezeru.
Jesensko pravljico in rumene macesne smo iskali v Karniji na vzponu na Monte Lastroni, ki se dviga nad jezeri D’Olbe. Konec jesensko najbolj obarvanega meseca smo se podali še nad Luče, v Savinjsko dolino in osvojili Veliki Rogatec.
V mesecu novembru so sledili še družinski izleti, ki so dosegli dober obisk. V knjižico z žigi smo dodali žige s Sabotina, Sv. Lovrenca nad Studenim in vrhov s Kraškega roba (Kojnik, Lipnik, Golič).

V novo leto smo zakorakali z novoletnim srečanjem na Plazu. Kljub ne najbolj obetavnemu vremenu se nas je kar nekaj zbralo in si ob skodelici čaja voščili vse dobro v letu 2023.
Za vas smo pripravili tudi nov plan aktivnosti (nekaj objav nazaj ali v levem kotu zgoraj pod “plan dejavnosti”) v letošnjem letu, vabljeni, da poravnate članarino za tekoče leto in se nam pridružite.

Plezalna tekma 2022

V soboto, 24. septembra 2022 smo izvedli tekmo zahodne lige v kategorijah mlajše cicibanke in cicibani in starejše cicibanke in cicibani. Danes bi morali imeti tekmo še za ostale kategorije: mlajše in starejše deklice in dečki in kadetinje ter kadeti. Vendar je zaradi dežja odpadla.

Včeraj je 88 tekmovalcev nastopilo v odličnih razmerah in pokazalo veliko plezalnega znanja in volje za doseganje čim višje preplezane višine. Ob koncu vsake kategorije so zmagali najboljši in najhitrejši plezalci.

Alpinistični tabor 2022

V dneh od 7. do 10. julija je AO Vipava imel alpinistični tabor v Dolomitih.Taborili smo v kampu Sass dlacia pod prelazom Valparola – Falzarego. 

Vreme je bilo skoraj idealno, v četrtek nekaj malega dežja pri postavljanju šotorov in precej vetra ostale dni pri plezanju smeri. 

Sonca ni manjkalo, še preveč smo ga dobili in sončna krema je bila obvezen pripomoček pri plezanju. 

Štirje dnevi so hitro minili v uživaškem plezanju v stenah nad prelazom Falzarego. Skupno smo opravili 55 vzponov

v dobri oziroma odlični skali. Tabora se je udeležilo 20 odraslih in 3 mlajši člani. Večina jih je bila prvič v Dolomitih 

in vsi so bili navdušeni nad odlično skalo, kakršne v naših hribih primanjkuje.

Tako obiskanega alpinističnega tabora doslej še nismo imeli in bi bilo lepo, da bi bili tudi naši bodoči tabori s tako veliko udeležbo.

Seveda mimo kuhinje in požrtvovalnih kuharjev ne gre. Pohvala vsem za odlično pripravo hrane. 

Tudi mlajši udeleženci tabora so se polno planinsko udejstvovali. V petek so šli po ferrati Kaiser jager na Piccolo Lagazuoi.

V soboto so šli po ferrati Fusetti na Sass de stria in v nedeljo pred odhodom domov so obkrožili skupino Cinque torri.

Vipavski planinci v Karniji

Začetek poletne sezone smo začeli tokrat v Karniji, in sicer z vzponom na Monte Navagiust. Odpeljali smo se v smeri Italije proti Sappadi. V prisrčni vasici Rigolato, ki je obdana s hribi, smo si privoščili jutranjo kavo. Nato smo odšli do našega izhodišča, v dolino Val Degano nad krajem Forni Avoltri. Tu smo se pripravili in odšli na našo pot v smeri potoka Rio Sissanis proti sedlu Sella Sissanis, ki leži nad jezerom Lago Pera in nudi že prekrasne razglede. Tu smo zavili v smeri zahoda proti našemu vrhu. Po grebenski poti in v zadnjih metrih pod vrhom tudi nekaj tehnično zahtevnejšemu delu smo prišli na maloprostoren vrh Monte Navagiust, ki meri 2129 metrov v višino. Pod samim vrhom je kar nekaj sledi iz vojnih časov. Z vrha smo lahko opazovali bližnjo Monte Volaio na vzhodu ter vse osrednje vršace Karnijskih Alp na zahodu, manjkal ni niti Antelao, ki je kukal v daljavi. Vrnili smo se po isti poti nazaj na sedlo, kjer smo imeli malico. Manjša skupina je odšla še do avstrijske meje na sedlo Passo Giramondo, ostali pa so sestopali mimo jezera Lago Pera do planšarije Casera Bordaglia di Sopra ter nato do jezera Bordaglia. Tu je bil čas za daljši odmor v senci in tako čas tudi za namakanje nog v jezeru. Sestop smo nadaljevali mimo cerkvice San Giovanni Bosco do nižje ležeče planšarije Ricovero Casera Bordaglia di sotto. V nižjem delu smo si ogledali še sotesko in nekaj slapov, ki jih dolbi reka Rio Bordaglia, ki se izteče v reko Torrente Degano. Turo smo zaključili v vasici Rigolato, kjer dobrot ni manjkalo – na tem mestu iskrena hvala tudi naši vedno zvesti Majdi.
Spremljajte nas tudi v poletnih mesecih, ko za vas pripravljamo kar nekaj zanimivih izzivov, zato poziv, da se nam pridružite na kakšni akciji.

Raziskovanje soteske Pekel

Sobotnega dopoldneva smo se zbrali v Vipavi, od koder smo odšli do Borovnice ter vse do gostišča Pekel, ki je tudi izhodišče za začetek poti v temačno in vlažno sotesko Pekel, ki je nastala zaradi ugrezanja Ljubljanskega barja. Tam so se nam pridružili še tamkajšnji nekdanji Vipavci in skupaj smo odšli po senčni poti do prvih »lojtrc«, ki imajo to posebnosti, da so narejene iz ostankov železniških tirov. Višje nam je bilo v pomoč tudi nekaj klinov in že smo bili pri razgledni točki na Hudičevem zobu (posebna skala, ki je z zahodne strani videti kot nekakšen zob), od koder se lepo vidi sosednje vasi, Ljubljansko barje ter v ozadju tudi Storžič. Nadaljevali smo proti vrhu soteske reke Otavščice, kjer je nekoč stal Pokojiško-Padeški mlin in pri stičišču dveh planot – Menišije in Bloško – Rakitniške zavili nazaj v smeri izhodišča. Otavščica izvira na Bloško-Rakitniški planoti in se nižje, blizu Dražice, združi s Prušnico in se kot Borovniščica zlije v Ljubljansko barje, od tam pa v Ljubljanico. Do vrha soteske smo lahko opazovali prve tri slapove, na sestopu pa še četrti in peti slap. Vsi merijo v višino več kot 15 metrov, najvišji celo 22 metrov. Družbo so nam skozi celo pot delali tudi gamsje družine, ki so se podile okrog nas. Ob prihodu na izhodišče smo nekateri še izkusili temperaturo vode, a le s hojo do kolen. Zaključili smo z mesnimi dobrotami na Turistični kmetiji Košir na Pristavi, ki stoji tik nad sotesko.