Zgodovina na kratko
- 16. novembra 1903 – ustanovljena Ajdovsko–vipavska podružnica SPD (Slovenskega planinskega društva)
- v letu 1906 končajo z markiranjem Nanosa
- 12. 6. februarja 1913 – Vipava ustanovi svojo podružnico SPD
- prvi preporod društva se dogodil 15. marca 1967
- plezalna pot na Gradiško turo je bila 15. junija 1969 izročena v uporabo planincem
- alpinistični tabori pod Turo
- 1971 nastanek mladinskega odseka
- 18. aprila 1973 priredili prvi Pohod po poteh nanoške bitke
- 9. julija 1982 ustanovijo alpinistični odsek
- 1994 predstavljena akcija »Z mladimi in dobro voljo gremo skupaj v hribe«
- z letom 1994 je društvo ponovno uvedlo izlete v tujino
- prvič smo se predstavili na spletu leta 2000
- 2003 društvo proslavlja 100 let delovanja
Vsebina čanka je bila izvzeta iz 10. številke društvenega glasila Tura (Zbornik), ki ga je društvo izdalo ob 100 letnici. Kmalu bo na spletnih straneh dosegljiva tudi elektronska oblika prej omenjenega Zbornika.
Začetki planinstva v Zgornji Vipavski dolini
Ajdovsko–vipavska podružnica je bila osnovana že na začetku leta 1903, endar pa je bilo potrebno pridobiti uradno potrditev z odlokom cesarsko–kraljevega namestništva v Trstu, kar je nastanek podružnice zamaknilo vse do 16. novembra 1903. Žal pa ta čas zaradi hladnejšega vremena ni najbolj ugoden, zato so se označevanje in pripravljanje poti ter planinski pohodi premaknili na naslednje leto. Ajdovsko–vipavska podružnica je z delom tako pričela šele leta 1904.
…
Postavljanje prvih poti in začetki izletništva
Ena glavnih dejavnosti podružnice je bilo postavljanje poti, ki so se ga lotili v letu 1904. Ker je bila velika večina članov iz ajdovskega prostora, so bile tudi poti bolj povezane z Ajdovščino. Označili so poti: iz Šturij na Dol – Otlico (to pot je označilo že prej Slovensko planinsko društvo, vendar je bilo potrebno ponovno markirati pot in obnoviti tablo ter napis), iz Ajdovščine čez Dol do Predmeje, iz Ajdovščine na Kucelj in iz Šturij na Javornik. Zagon, ki ga je povzročil nastanek podružnice, je bil močan – markirali bi tudi Golake in Čaven, vendar pa so bili najvišji vrhovi okrog Ajdovščine v obsegu erarja Trnovskega gozda in je bilo za markiranje potrebno dobiti posebno dovoljenje. Tako so z markiranjem po Trnovskem gozdu nadaljevali šele v letu 1905. Podružnica je kmalu štela že 37 članov in članic.
…
Podružnica se je vse bolj širila. V letu 1906 so končali markiranje Nanosa, obnovili so markacije iz Vipave in Podnanosa do Sv. Hieronima in iz Podkraja na Nanos. Na novo so markirali poti po Trnovskem gozdu in na Trstelj. Vse poti so opremili z napisi, na Predmeji ob vhodu v Trnovski gozd pa so postavili veliko tablo z napisi in znamenji vseh poti ter z orientacijsko skico. Poleg svojih izletov je društvo pomagalo tudi pri izletih tržaške podružnice na Čaven, Golake in Zeleni rob. Podali so se tudi v Julijce.
…
Število članov podružnice se je vztrajno večalo, tako je bilo v letu 1905 44 članov, v letu 1906 pa se je to že povzpelo na 61.
…
Nastanek samostojne vipavske podružnice
V letu 1911 se je med člani pojavila želja, da bi se povečalo število članov iz Vipave. Glede na krajevne razmere so predlagali, da bi osnovali poseben odsek podružnice za Vipavo, če bi zbrali dovolj članov. Tako so posamezne ljudi v Vipavi obiskali ter jih povabili v društvo. 12. 6. februarja 1913 so se na občnem zboru dogovorili, da Vipavci ustanovijo svojo podružnico. Prvi načelnik je postal graščak iz Lož Karel Mayer, tajniške posle je opravljal Ivan Mercina, blagajniške pa Rado Grum. Društvo se je v celoti posvetilo problematiki gradnje koče na Nanosu, za katero je še v okviru ajdovsko–vipavske podružnice leta 1907 nastal sklad za zbiranje denarja in gradbenega materiala. Z osamosvojitvijo Vipavcev je denar, ki se je nabral za kočo, pripadel vipavski podružnici in s pomočjo postojnskih planincev, ki so bili z Vipavci močno povezani, se je nabralo toliko denarja, da je zadostovalo za
začetek gradnje.
…
Več poskusov obnovitve planinskega društva
Spomladi 1946 je bilo planinsko delovanje v Vipavi, tokrat že v obliki društva, obnovljeno. Za predsednika so izvolili dr. Karla Ambrožiča, drugi člani upravnega odbora pa so bili: Ciril in Jože Božič, Ciril Skapin, Franc Bavčar, Ivan Bajc, Nada Mesesnel in Anton Štanc. Žal pa je planinski tabor 9. in 10. junija za Javorco v Konjski Loki na Nanosu istega leta povzročil razpad društva, ki je začelo hirati in z delovanjem prekinilo. Dvodnevni tabor je bil pravzaprav srečanje primorskih planincev.
…
Ob prisotnosti predstavnika Planinske zveze Slovenije in predsednika Planinskega društva Ajdovščina Rudolfa Brajnika so 7. avgusta 1953 poskušali znova oživiti planinsko dejavnost na občnem zboru. Vse, kar ni bilo narejeno v času po letu 1946, so hoteli nadoknaditi.
…
Preporod vipavskega planinstva
Člani planinskega društva Vipava so se zopet zbrali na občnem zboru 15. marca 1967, ko se jih je od povabljenih 60 zbora udeležilo 12. Glede ideje, da bi bilo vipavsko društvo potrebno ukiniti, so se dogovorili, da to ne bi bilo prav zaradi redkih odbornikov, ki so kljub večletnemu mrtvilu vztrajali. … Marjan Rodman je večkrat poskušal privabiti nove člane in razpisati predsedniško mesto, vendar se dolgo časa ni nihče javil. Končno mu je uspelo prepričati Otmarja Črnilogarja, duhovnika v Podragi in profesorja na Srednji verski šoli v Vipavi, ki je v nedejavno društvo prinesel nov zagon in ideje. Blagajniške posle je vodila Anica Kobal, tajniške pa Nada Kostanjevic.
Že naslednje leto je bila slika društva popolnoma drugačna. Na občnem zboru 5. februarja 1968 je bilo zbrano veliko število planincev. Društvo je raslo – ob koncu leta 1968 je štelo 281 članov – in kar je še posebej pomembno, glavnino članov je predstavljala mladina. Društvo je na vseh področjih doživljalo preporod.
…
Postavitev poti na Gradiško Turo
Posebno poglavje v zgodovini društva predstavlja nova plezalna pot na Gradiško Turo. Pobudo za postavitev plezalne poti je dal takratni predsednik Otmar Črnilogar, ki je bil tudi edini planinec v vipavskem društvu z alpinističnim znanjem.
…
Peš pot, ki pelje od plezalne poti na Turo, so skoraj v celoti nadelali dijaki Srednje verske šole iz Vipave. Vrtanje lukenj je trajalo več mesecev, nato so luknje s klini zalili s cementom ter nazadnje napeljali vrv. Pri delu se je pojavilo več težav, primanjkovalo je orodja, zato so pri nabavi materiala morali biti kar iznajdljivi. Vrv (jeklenico) je Črnilogar kupil v jeseniški železarni. Kline sta zastonj naredila kovač Janez Kariž in Srečko Vidrih. Kunde, gostilničar v Podkraju, zadolžen za kobro pri Gozdnem gospodarstvu Ajdovščina, je posodil kobro – to je posodila tudi vojska, ki je sicer pomagala tudi pri merjenju. Nadelava poti je zahtevala več kot 1200 ur dela, navrtanih je bilo 77 lukenj in zabetoniranih prav toliko klinov. V te kline je bilo napetih 170 metrov pocinkane jeklene vrvi. Cela pot do vrha Ture je trajala tri četrt ure. Na vrhu so postavili skrinjico z vpisno knjigo in žigom.
…
Plezalna pot je bila 15. junija 1969 izročena v uporabo planincem. Poimenovali so jo po Fricu Furlanu, velikem ljubitelju gora, ki se je 11. februarja 1952 ponesrečil v stenah Gradiške Ture.
Prvi alpinistični tabori
Teden po otvoritvi plezalne poti (23. 6. 1969) je društvo pod Turo organiziralo alpinistični tečaj, ki se ga je udeležilo 16 mladih planincev, med njimi tudi dekleta. Teorijo in praktične vaje so vodili štirje alpinisti iz društva Ljubljana Matica, Tone Sazonov, Ivo in Franc Šušteršič, Boris Krivic, in dr. Jože Andlovic. Pod Turo se je zvrstilo več alpinističnih taborov v času prvomajskih praznikov, prvi leta 1973. Na te tabore so prihajali plezalci iz Ajdovščine, Nove Gorice, Postojne in Sežane, udeležba pa se je vsako leto gibala od 10 do 30 udeležencev. Tura je privabila veliko plezalcev, tudi Tržačanov, za katere je bila ta plezalna pot zelo blizu in dokaj zahtevna.
…
Začetek Pohoda po poteh nanoške bitke in mladinski odsek
Miro Perhavec in Jurij Nabergoj sta si v želji, da bi povečali število planincev, ki bi se povzpeli na Nanos, zamislila poseben skupen pohod, ki bi bil povezan s takrat še močno popularnim narodnoosvobodilnim bojem. Na dan KS Vipava, 18. aprila, so leta 1973 priredili prvi Pohod po poteh nanoške bitke. Planinci so se zbrali na trgu v Vipavi in po krajšem nagovoru odšli po dveh poteh na Nanos. Prva pot je vodila čez Stari grad in Plaz do Abrama, druga pa čez Gradišče in Plaz spet k Abramu. Na cilju pri Abramu sta bila proslava in prigrizek, ki so ga dobili od donatorjev. Leta 1976 so pohodu dodali še tekmovalni del za otroke od petega do osmega razreda.
…
Mladinski odsek, ki ga je od leta 1971 vodil Jurij Nabergoj, je redno pošiljal svoje člane na tečaje za mladinske vodnike in mentorje planinske šole. Z željo, da bi bila skrb za planinsko cvetje in živali v zavesti vseh planincev, so organizirali tudi tečaj gorske straže.
…
Planinska šola za mlade planince
Vodenje planinskega društva je v letu 1985 prevzela Martina Rehar, kasneje Naglost, mladinski odsek pa je vodila Marija Fabčič. Nadaljevali so s planinsko šolo, ki jo je že prej izvajala Martina Naglost (še pred njo pa Miro Perhavec), katere se je udeleževalo okrog 10 otrok od četrtega do osmega razreda. Z otroki so na leto izvedli približno deset izletov, pri težjih so pomagali Jurij Nabergoj, Oton in Danilo Naglost, Miro Perhavec in še drugi alpinisti, ki so alpinistično znanje posredovali tudi v planinski šoli. Počasi so se že pojavljale težave, saj ni bilo več vodnikov, ki bi bili pripravljeni posvetiti toliko časa izobraževanju mladih planincev. Pod vodstvom Marije Fabčič je leta 1984 izšla tudi prva številka Ture.
…
Razmah alpinizma
Alpinistična sekcija je leta 1981 dobila tri nove alpiniste: Darka Hrovatina, Otona Naglosta in Borisa Severja. Leto kasneje, natančneje 9. julija 1982, ko sta alpinistični izpit opravila še Miran Božič in Davorin Kodele, je PD Vipava prvič v svoji zgodovini ustanovilo alpinistični odsek. Kot dotedanji načelnik alpinistične sekcije je Darko Hrovatin postal tudi prvi načelnik alpinističnega odseka. Že leta 1982, še posebej pa v obdobju do leta 1985, je vipavski alpinizem dosegel svoj vrhunec. Sam je že lahko organiziral alpinistične šole in izpite.
…
Ponovni zagon društvenega življenja
Vodstvo društva je leta 1994 prevzel Jurij Nabergoj. Društvo, ki na področju mladih planincev v času od druge polovice osemdesetih do začetka devetdesetih let ni bilo dejavno, si je konec leta 1993 kot glavno zastavilo nalogo, da se v društvo privabi več mladine, kar je bilo kmalu mogoče opaziti na izletih. V ta namen je bila leta 1994 predstavljena akcija »Z mladimi in dobro voljo gremo skupaj v hribe«. Mladi planinci so dobili izkaznice, v katere so žigosali društvene izlete, za večje število izletov pa so ob koncu leta dobili nagrado. Z letom 1994 je društvo ponovno uvedlo izlete v tujino, ki jih nekaj let ni bilo. Prvi izlet v tujino je bil na Montaž, naslednje leto pa se je 30 članov društva povzpelo na Viš, medtem ko je 12 članov odromalo na Svete Višarje in ogled Belopeškega jezera. Izleti v tujino so postali stalnica, in tako so se planinci v sledečih letih povzpeli na Sonnblick, Monte Civetto in Monte Pelmo.
…
Predstavitev na spletu *
Leta 2000 se je naše društvo prvič predstavilo na spletnih straneh. Nahajala se je na www.geocities.com/vipava5271. Stran je vsebovala vse pomembne informacije o delovanju društva npr. izletih v tekočem letu, zgodovino društva, o poteh, o mladinskem odseku, … Leta 2003 je Mitja Jež začel osnovati novo in sodobnejšo spletno stran na www.planinsko-drustvo-vipava.si. Med 2003 in danes se je tudi Aljoša Rehar poizkusil v postavljanju spletne strani. Njegova stran je bolj namenjena orientaciji v Primorsko-Notranjski ligi na naslovu http://orientacija.tripod.com/vipava.html. Ampak je delček strani namenil tudi izletov PD Vipava in osnovnim informacijam.
*Več o tej temi v društvenem glasilu Tura 2008
…
Pavel Makovec je v letu 2011 Mitjevo ročno napisano dinamično spletno stran zamenjal z sistemom za upravljanje vsebin Joomla!
…
Celovito prenovo in zamenjavo spletnega sistema za upravljanje vsebin z WordPress, ki je primerna tudi za mobilnike, sta Ivo Prelc in Mitja Jež izvedla leta 2015.
Postavljen je bil tudi dopisni seznam dogodki@planinsko-drustvo-vipava.si za obveščanje o izletih.