Plezanje na planinskem taboru v Robanovem Kotu

Letošnji tabor PD Vipava je potekal v vznožju savinjskih očakov na začetku Robanovega kota.

Nad taborom so se dvigovale visoke gore, na eni strani Raduha na drugi strani Strelovec, Ojstrica, Križevnik in ostali vrhovi. Tabora sem se udeležil z Anjo za tri dni, ki pa so hitro minili v plezanju v teh mogočnih gorah. Za začetek sva v torek 23. julija okusila severno steno Ojstrice.

Preplezala sva eno od klasik – prvo smer v severni steni, katero sta preplezala odlična plezalca iz 30 let prejšnjega stoletja France Ogrin  in Igor Omersa. Čeprav je minilo že 88 let od prvega vzpona je smer ohranila vso veličino.Smer poteka skoraj po sredini stene, išče najlažje prehode.

Prečki v desno sledi prečka v levo in ponovno na desno. Vmes pa previsna mesta in velika votlina.

Z Anjo sva se izmenjavala v vodstvu, raztežaj za raztežajem sva hitela proti vrhu. Ko sva dosegla Kopinškovo pot je sledila vrnitev v dolino in na zasluženo večerjo oziroma zelo pozno kosilo na taboru. 

V sredo sva si izbrala drugo steno, tokrat severno steno Štajerske Rinke po Direktni smeri. Smer je v 50 letih preplezal eden izmed največjih tedanjih mojstrov šeste stopnje – Rado Kočevar skupaj z Milanom Pintarjem. Jutranji dostop v soparnem sončnem vremenu je hitro minil in sledilo je uvodno lažje plezanje na stolpič, kjer se težave zares začnejo. Po gladki plošči sledi še pokončna zajeda. Naslednji raztežaji vodijo proti veliki previsni zapori stene, kjer je ključno mesto smeri. Anji je pripadlo plezanje po strmi in težavni zajedi. Na najtežjem mestu si je dobro ogledala vse oprimke in mesto elegantno preplezala. Tudi sam sem se moral potruditi, da sem preplezal do Anje na varovališču pod ključnim detajlom. Za začetek me je čakala poč in kasneje še previsna prečka pod mogočnim previsom. Nekaj preprijemov in že sem preplezal najtežje mesto smeri. Kmalu prepleza še Anja za mano in najtežje plezanje je bilo za nama. Višje navzgor ni bilo več tako težkih detajlov in kmalu sva stala na vrhu stene od koder je sledil sestop v dolino.

Isti dan sta v steni Male Rinke plezala v Vzhodni smeri še Egon in Danijel.

V četrtek so se najine poti z Anjo razdružile. Anjo je čakala pot na Ojstrico kot planinsko vodnico. Sam sva skupaj z Robijem odšla pod severno steno Male Raduhe, kjer sva preplezala smer ZZ. Čeprav je smer lažja, je bila zaradi vlažne skale potrebna velika skoncentriranost za plezanje. Ker je stena precej nižja sva jo preplezala hitro in se zgodaj vrnila v tabor.

Tako je hitro minilo plezanje na taboru in sedaj snujemo načrte za plezanje v Dolomitih.