Arco, 29. – 31. oktober 2016

Po dolgem delavnem tednu je bila končno sobota, a ne taka navadna ko lahko tuhtam kaj bi počel, kakršnokoli idejo o zabušavanju mi je razblinila budilka, ki je za spremembo zvonila še par minut prej kot običajno. Tokrat nisem čakal da si mogoče premisli in me pusti spati še par minut, kaj hitro sem vstal in se odpravil proti Vipavi. Bil podaljšan vikend, predvsem pa je bil to vikend, ko gremo plezat v Arco.

Na pot smo šli Marko, Špela, Beštja-Boštjan in jaz. Z njimi sem že plezal in vem da jim ne primanjkuje energije, pa sem se odločil, da si med vožnjo dodatno napolnim baterije. Na žalost me je prebudil tisti čudoviti zvok odpiranja tradicionalne Vipavsko alpinistične Frutabele in tako sem lahko opazoval okolico in se čudil ostremu Italijanskemu režimu za umiritev prehitrih voznikov.

Naša prva postaja v Arcotu je bil sektor Parete Zebrata-sport climbing sector. Z Boštjanom sva plezala smer Donne in cerca di Guai, ki ni bila posebno zahtevna, saj sem izkoristil nepoznavanje opisa smeri kolega in sem preplezal v vodstvu lažji vmesni raztežaj. Marko in Špela sta v istem sektorju plezala smer Zo le man. Po preplezani prvi smeri smo se odpeljali v sektor Piccolo Dain-Perete della centrale, ki je obljubljal daljše smeri. Že ob prihodu nas je pričakala velika kolona navdušenih plezalcev, a smo se optimistično odločili počakati. Moram priznati, da je začetek smeri (ki se kasneje razdeli v več drugih) najbolj nenavaden kar sem jih do sedaj videl, saj se začne iz vrha betonske ograje elektrarne. Ta je poskrbel za kar grd padec plezalke, a na njeno srečo na nahrbtnik in tako brez takrat vidnih poškodb. Po parih minutah se je končno približeval čas našega vzpona. Kar na enkrat sta se dva Avstrijca pri abzajlala k nam in nam povedala da je v smeri vsaj dvajset ljudi. Najprej jima nismo hoteli verjet a nas je padajoče kamenje iz smeri kaj hitro prepričalo. Odpeljali smo se v drug sektor nad Lago di Garda – Corno di Bo. Smer Tony il telefonista in Norex oziroma neka kombinacija, tu pa čisto druga zgodba od navajene plezarije. Relativno položna stena brez dobrih oprimkov, le na trenje. Ojoj in še jaz sem bil na vrsti za prvi raztežaj. Ker mi navadno take stvari ne ležijo, oziroma če sem pošten, če ni šalce kamor lahko vtaknem roko in se po njih vlačim do vrha sem kaj hitro v težavah. Spomnil sem se da imam še enega asa v rokavu in rekel Boštjanu, da saj jaz ne smem plezat v vodstvu, ker sem še prenizko rangiran. Ne vem ali je bil veter ali kaj samo zgleda, da ni slišal in plezat sem moral, že dolgo se nisem počutil tako negotovega pri plezanju. Na koncu sva raztežaj za raztežajem prišla do vrha, ob nama pa tudi Marko in Špela. Vrh te smeri je bil kot s kakšne photošopane razglednice. Nad nami modro nebo brez oblačka in pogled na Gardsko jezero s tisočimi jadrnicami in številnimi plezalci pod nami. Samo trenerji, ki so naznanjali spremembo smeri jadrnicam so malo uničevali to idilo. Sledil je abzajl nazaj in odhod v središče Arcota na obvezen pohod med številnimi trgovinami z plezalno opremo. Še zdaj nisem ravno prepričan, zakaj me ni premagala potrošniška želja po nečem novem. Ne vem mogoče zaradi vseh češarkov, ki me čakajo v slovenskih trgovinah, mogoče zaradi mrzličnega nakupovanja za vsem, ki sem ga opravljal dan prej. Bivali smo v kampu Zoo, kjer naj bi bile tudi živali, a razen par ovac in nekaj zombijev, ki smo ponoči iskali stranišče res nisem videl, pa če prav so mi bili obljubljeni neki zajčki, če se ne motim. Edina stvar, ki je še vedno ne razumem je urno plačilo za obisk kampa, ker glede na prejšnji problem res ne vem zakaj. Mogoče smo pa mi »kampisti« tako zanimivi. Med dolgo pričakovano večerjo smo prejeli klic, da se nam naslednje jutro pridružita še Jurij in na presenečanje vseh Pavel. Temperature za kampiranje so bile glede na mesec super, kar je bilo razvidno že iz tega da smo dobili eno izmed zadnjih parcel. Tako je razen Boštjanovih polnočnih prehranjevalnih navad noč minila mirno in hitro.

Ob zajtrku nas je razveselil pogled na tisti znan rdeč avtomobil. Bile so okrepitve naše plezalne ekipe. Hitro smo se odpravili v sektor Parete di San Paolo ki leži le par minut hoje od kampa. Pod smermi nas je zopet pričakala množica plezalcev, ki so čakali na vstop v smeri. Ker smo bili neučakani, smo za prvo smer dneva izbrali Anormale, ki je alpinistična smer. Vse tri naveze smo preplezale isto smer. Sicer smo imeli nekateri več težav kot drugi a na koncu smo prišli do vrha. Tam smo se dve navezi tudi malo zgubili. Na srečo z telefonskimi napotki Markota in malo preganjanja s strani Idrijcev na abzajlu smo kaj hitro našli pot v dolino. V drugi smeri se nismo ustrašili gneče in pridno počakali v koloni za smer La cengia rossa. To odločitev smo kaj hitro obžalovali, saj smo vsak raztežaj čakali plezalce pred nami in kaj hitro se je začelo nočiti. Tako je naša zadnja naveza priplezala na vrh že skoraj z nočjo. Moram reči, da že dolgo nisem bil tako vesel, da nosim telefon s sabo na plezanje, saj bi bil brez njega naš nočni abzajl veliko bolj stresen. V temi smo se približevali kampu in po poti nas je začudeno gledalo le še par ovac, ki sem jih prej omenil. Vseeno bi lahko bilo še slabše, saj smo ob pogledu proti smerem, ki smo jih preplezali opazili dve lučki v zadnjem raztežaju smeri…

Tazaden dan, zajtrk, pospravljanje kampa in odhod v zadnjo daljšo smer tokrat že znan sektor s katerim smo začeli prvi dan. Do sedaj že navajeni vrst, smo prišli čakat za smer Rita. Taktiziranja tokrat ni bilo, saj je bilo preveč raztežajev, pa še moj super izgovor sem porabil prvi dan. Priznati moram, da razen na določenih delih res dobro zlizane skale, je bila to zame ena najlepših smeri, ki sem jih preplezal. Kljub velikemu številu navez je bilo plezanje tekoče. Edino vsake toliko nas je prestrašil pok veveric z wingsuiti nad nami. Tudi kar družabno je bilo v tej smeri, le paziti je bilo treba koga opravljaš, saj ravno ko sem hotel pohvaliti super izbiro »plezalnih« hlač plezalke v navezi pred nami je ta spregovorila in to slovensko. Na vrhu smeri smo bili vsi razen Boštjana pripravljeni na odhod domov, sedaj verjetno veste zakaj mu pravimo Beštja. Še on je obupal, ko smo prišli do avtomobila, ja no, saj kaj drugega mu ni ostalo.

Tako se je naš podaljšano plezalni vikend v Arcotu zaključil, za to bi se rad samo še vsem zahvalil najbolj Markotu, za res lepo načrtovan izlet, super izbiro smeri; Špela hvala ker si nas prenašala in bila zaveznica, Juriju in Pavletu ker sta nam pokazala kako elegantno in brez truda se da plezati in na koncu še Boštjanu ker si cel vikend plezal z mano, mi oprostil (recimo) da sem ti stopil na mezinec in ja tudi jaz ti oprostim ker si me budil z polnočnimi prigrizki.

Preplezali smo naslednje smeri:

Sobota, 29. 10.

sektor smer težavnost dolžina trajanje naveza
Parete zebrata Donne in cerca di guai 5b 120 m 1 h Boštjan-Gregor
Parete zebrata Zo le man 5b 120 m 1 h Marko-Špela
Corno di bo Tony il telefonista 5a 110 m 1,5 h Špela-Marko
Corno di bo Kuki-Norex 5a 110 m 1,5 h Gregor-Boštjan

V nedeljo in ponedeljek smo vse tri naveze: Špela-Marko, Gregor-Boštjan in Pavel-Jurij plezali isto smer ena naveza za drugo.

Nedelja, 30. 10.

sektor smer težavnost dolžina trajanje
Monte Colt – San Paolo Anormale V+/IV 200 m 1,5 h
Monte Colt – San Paolo La cengia rossa 5c 180 m 3,5 h

Ponedeljek, 31. 10.

sektor smer težavnost dolžina trajanje
Parete zebrata Via Rita 5c 400 m 4 h

Južni raz

Težko se je odpravit v Vipavsko Belo, ko se doma oglašajo novi metuljčki, jebice in podobna krama. Zato sem se pustil prepričati Gregorju, da greva v soboto pogledat v Južni raz. Resnica je, da me ni bilo potrebno dolgo prepričevati.

Na srečo sva bila oba z Gregorjem enakih misli, da sobota ni ravno dan za zgodnje vstajanje, zato sva bila dogovorjena za dopoldanske ure. Jaz sem še nekoliko zamujal, ker sem imel določene opravke v domači »pisarni«. Nekatere stvari pač raje opravim v varnem zavetju doma, kot pa pod kakšno smreko.

Največja težava najine naveze, pa mogoče tudi kakšnega drugega mlajšega priročnika, je določiti začetek smeri. Plezanje ni tak problem. Sploh, če imaš takšne mišice kot Gregor. Plezarija na začetku ni bila težka, smer so prekinjali deli, kjer je šlo bolj za hojo. Dvome o pravilnosti smeri sva odpravila, ko sva prišla pod trikotno glavo, ki je omenjena v opisu smeri, še bolj pa, ko sva zagledala obroček, kjer sva naredila sidrišče. Po razu trikotne glave, ki ni bil težek, sva prišla do plošče, kjer je celo zadišalo po resnem plezanju. V plošči sta bila dva klina, seveda pa je Gregor izkoristil priložnost in vtaknil še nekaj železja. Tako, zaradi feelinga, da je delovalo vse skupaj bolj profesionalno. Sledil je spet mix hoje in poplezavanja in tako sva prišla do kotanje, v katero se je bilo potrebno spustiti po previsni steni. Očitno so dvom, kako se spusta lotiti, imeli že alpinisti pred nama, saj sva našla gurtne za abzajl. Vrv sva pripravila za spust, ki je bil moj najkrajši v »karieri«. Mislim, da smo še na alpinistični šoli imeli daljše abzajle. Nad kotanjo je bil teren na videz lahek, zato sva spravila vrv in se preobula. Čez čas sem celo našel del stene, ki je obljubljal plezanje. Uspel sem prepričati Gregorja, da vzame vrv iz ruzaka in se naveževa. Seveda je tiste trojke bilo za kakšne tri metre in do vrha je spet bila bolj hoja kot plezanje. Smer sva zaključila pri tisti zadevi, kateri ne poznam imena. Bojda ima nekakšno zvezo z mobilno telefonijo. Na vrhu sva pojedla obvezno frutabello. Kam je prišla ta družba, se sprašujem, da plezalci s sabo nosimo takšne in drugačne čokoladice namesto dobrega starega sendviča.

Za sestop sva uporabila udobno, a dolgo pot proti Abramu in nato čez Plaz na Gradišče. Sva imela vsaj čas za opravljanje. Mogoče je najin vele alpinistični uspeh skalil le mlajši par, ki naju je z lahkotnim korakom odšprintal po Plazu navzdol. Ampak, kot je pripomnil že Gregor, zanima me, kako bi tekla z vrvjo in ostalo plezalno opremo na hrbtu. Tega je verjetno sposoben samo Beštja.

Za konec bi rad napisal, da sva bila z Gregorjem večkrat na robu svojih moči, morda celo preživetja, pa žal ne morem. Vem, da bova zato dobila manj točk pri članicah AO PD Vipava, ampak dejstvo je, da je Južni raz lahka smer, po drugi strani pa dolga in zelo razgledna, zato jo priporočava tudi drugim.

juzni-raz-1

Gregor na Južnem razu

Južni raz, IV-/II, sva 24. 9. plezala Gregor in Rok.

Plezanje na Campanile di val Montanaia

Telefon je zazvonil ob 04.10. Najprej sem pomislil na alarm za letalski napad. Verjetno poklicna deformacija. Potem sem se zavedel, da sem jaz krivec za alarm. Kako že pravijo? Kdor zgodaj vstane, zgodaj dan zajebe.

Vožnja proti našemu cilju je minila v brezupnih poskusih dremanja, tako da o njej ne morem kaj preveč povedati. V, žal predolgih, trenutkih budnosti sem pošiljal negativne misli proti Špeli, ki je dejansko spala. Fouš sem ji bil.

Pristop je med klepetanjem hitro minil. Za Beštjo smo bili seveda prepočasni in smo ga otovorili z dodatnim štrikom. Človek bi bil idealen Šerpa. Samo rodil se je na napačnem koncu sveta. Nekje v drugi polovici smo ga zagledali. Campanille di Val Montanaio. Kakšne zadeve na fotografijah delujejo lepše kot so v resnici. Sploh pa osebe. Verjetno gre to pripisati photo shopu ali kako se že reče tem čarovniškim programom. Campanille pa ne. Tudi v živo je cilj, na katerega želiš splezati.

S plezanjem smo kar pohiteli. Prvo navezo sta sestavljala Marko in Špela, drugo Beštja in pisec teh vrstic. Lep dan in zanimiv hrib sta bila verjetno vzrok, da nismo bili edini na hribu, tako da se je kmalu naredila gužva in smo se na nekaterih štantih kar načakali. Jaz sem imel vsaj družbo italijanskega plezalca, ki je vodil navezo za nami. Potem ko sva popljuvala današnji ustroj družbe, sem ga začel učiti slovenskih plezalnih ukazov. V drugi polovici smeri je plezanje steklo in smo v lepem tempu prišli na vrh. In ko je italijanski kolega prišel na vrh in je lepo po naše rekel: »Konec,« je bilo s plezanjem res konec. Na vrhu obvezna malica v obliki frutabelle (Fructal bi lahko postal sponzor vipavskih plezalcev) in fotografiranje. Italijanski plezalci so veselo zvonili z zvonom, runde pa od nikjer. Jo moramo še izterjati.

Za sestop nas je čakalo par abzajlov, eden tudi čez previs. Adrenalin se mi je malo dvignil, saj takega abzajla nisem naredil že nekaj časa. Ampak, kar gre gor, pride tudi dol. Fizika, bi rekel moj žlahtnik Tine. Časa smo imeli še precej, zato smo se malo posončili pri bivaku. Brez težav bi se dalo v njem prespati kakšno noč ali dve in plezati po okoliških stenah. Tudi voda ni daleč.

O poti domov spet nimam kaj pametnega povedat. Morda le to, da smo bili v bližini jezu Vajont, ki je bil leta 1963 posredno krivec za veliko katastrofo in precej človeških žrtev.

Če potegnem črto pod nedeljo, lahko rečem, da dneva nisem zajebal.

Rok

 

p.s.

Marko, Špela, Beštja in Rok smo splezali Via normale na Campanille di Val Montanaio. IV+/IV, 200 m, 3.5 h.

AO poplezaval v Dolomitih nad prelazom Sella

Za nami je plezalni obisk enega lepših predelov Dolomitov. Področje prelaza Sella je plezalno tako obdelano, da bi lahko tam preživel precej let, da bi preplezal večino klasičnih smeri v okolici. Seveda pa je glavni magnet za plezanje v Dolomitih prvovrstna dolomitska skala. Navpične smeri v odlični skali vabijo vse plezalce, da preskusijo svoje sposobnosti in ponujajo veliko užitkov pri plezanju.

V prejšnjih dneh nas je 6 članov AO Vipava plezalo v stolpih Sella. Izkoristili smo idealne razmere in preplezali 8 smeri različnih težav in naredili 28 alpinističnih vzponov. V glavnem smo uživali v malo lažjih smereh, kar pa ni bilo niti slabo za uvajanje na Dolomite. Dva člana sta prvič plezala v Dolomitih in verjetno ne tudi zadnjič.

Preplezali smo naslednje smeri:

sobota 6.8.201
 1. stolp  Via dei camini  III+  150m  1,5h
 1. stolp  Via freccia  III-IV  140m  1,5h
 2. stolp  Diedro Glück  IV  100m  1h
 2. stolp  Fessura di destra  IV-/III+  100m  1h
 2. stolp  Via normale  II-III  220m  1h
nedelja 7.8.2016
1. stolp Via Trenker V/IV 150m 2h
1. stolp Via Schober VI-Ao 170m 3,5h
2. stolp IV- IV 100m 1h