Južni raz

Težko se je odpravit v Vipavsko Belo, ko se doma oglašajo novi metuljčki, jebice in podobna krama. Zato sem se pustil prepričati Gregorju, da greva v soboto pogledat v Južni raz. Resnica je, da me ni bilo potrebno dolgo prepričevati.

Na srečo sva bila oba z Gregorjem enakih misli, da sobota ni ravno dan za zgodnje vstajanje, zato sva bila dogovorjena za dopoldanske ure. Jaz sem še nekoliko zamujal, ker sem imel določene opravke v domači »pisarni«. Nekatere stvari pač raje opravim v varnem zavetju doma, kot pa pod kakšno smreko.

Največja težava najine naveze, pa mogoče tudi kakšnega drugega mlajšega priročnika, je določiti začetek smeri. Plezanje ni tak problem. Sploh, če imaš takšne mišice kot Gregor. Plezarija na začetku ni bila težka, smer so prekinjali deli, kjer je šlo bolj za hojo. Dvome o pravilnosti smeri sva odpravila, ko sva prišla pod trikotno glavo, ki je omenjena v opisu smeri, še bolj pa, ko sva zagledala obroček, kjer sva naredila sidrišče. Po razu trikotne glave, ki ni bil težek, sva prišla do plošče, kjer je celo zadišalo po resnem plezanju. V plošči sta bila dva klina, seveda pa je Gregor izkoristil priložnost in vtaknil še nekaj železja. Tako, zaradi feelinga, da je delovalo vse skupaj bolj profesionalno. Sledil je spet mix hoje in poplezavanja in tako sva prišla do kotanje, v katero se je bilo potrebno spustiti po previsni steni. Očitno so dvom, kako se spusta lotiti, imeli že alpinisti pred nama, saj sva našla gurtne za abzajl. Vrv sva pripravila za spust, ki je bil moj najkrajši v »karieri«. Mislim, da smo še na alpinistični šoli imeli daljše abzajle. Nad kotanjo je bil teren na videz lahek, zato sva spravila vrv in se preobula. Čez čas sem celo našel del stene, ki je obljubljal plezanje. Uspel sem prepričati Gregorja, da vzame vrv iz ruzaka in se naveževa. Seveda je tiste trojke bilo za kakšne tri metre in do vrha je spet bila bolj hoja kot plezanje. Smer sva zaključila pri tisti zadevi, kateri ne poznam imena. Bojda ima nekakšno zvezo z mobilno telefonijo. Na vrhu sva pojedla obvezno frutabello. Kam je prišla ta družba, se sprašujem, da plezalci s sabo nosimo takšne in drugačne čokoladice namesto dobrega starega sendviča.

Za sestop sva uporabila udobno, a dolgo pot proti Abramu in nato čez Plaz na Gradišče. Sva imela vsaj čas za opravljanje. Mogoče je najin vele alpinistični uspeh skalil le mlajši par, ki naju je z lahkotnim korakom odšprintal po Plazu navzdol. Ampak, kot je pripomnil že Gregor, zanima me, kako bi tekla z vrvjo in ostalo plezalno opremo na hrbtu. Tega je verjetno sposoben samo Beštja.

Za konec bi rad napisal, da sva bila z Gregorjem večkrat na robu svojih moči, morda celo preživetja, pa žal ne morem. Vem, da bova zato dobila manj točk pri članicah AO PD Vipava, ampak dejstvo je, da je Južni raz lahka smer, po drugi strani pa dolga in zelo razgledna, zato jo priporočava tudi drugim.

juzni-raz-1

Gregor na Južnem razu

Južni raz, IV-/II, sva 24. 9. plezala Gregor in Rok.

Plezanje na Campanile di val Montanaia

Telefon je zazvonil ob 04.10. Najprej sem pomislil na alarm za letalski napad. Verjetno poklicna deformacija. Potem sem se zavedel, da sem jaz krivec za alarm. Kako že pravijo? Kdor zgodaj vstane, zgodaj dan zajebe.

Vožnja proti našemu cilju je minila v brezupnih poskusih dremanja, tako da o njej ne morem kaj preveč povedati. V, žal predolgih, trenutkih budnosti sem pošiljal negativne misli proti Špeli, ki je dejansko spala. Fouš sem ji bil.

Pristop je med klepetanjem hitro minil. Za Beštjo smo bili seveda prepočasni in smo ga otovorili z dodatnim štrikom. Človek bi bil idealen Šerpa. Samo rodil se je na napačnem koncu sveta. Nekje v drugi polovici smo ga zagledali. Campanille di Val Montanaio. Kakšne zadeve na fotografijah delujejo lepše kot so v resnici. Sploh pa osebe. Verjetno gre to pripisati photo shopu ali kako se že reče tem čarovniškim programom. Campanille pa ne. Tudi v živo je cilj, na katerega želiš splezati.

S plezanjem smo kar pohiteli. Prvo navezo sta sestavljala Marko in Špela, drugo Beštja in pisec teh vrstic. Lep dan in zanimiv hrib sta bila verjetno vzrok, da nismo bili edini na hribu, tako da se je kmalu naredila gužva in smo se na nekaterih štantih kar načakali. Jaz sem imel vsaj družbo italijanskega plezalca, ki je vodil navezo za nami. Potem ko sva popljuvala današnji ustroj družbe, sem ga začel učiti slovenskih plezalnih ukazov. V drugi polovici smeri je plezanje steklo in smo v lepem tempu prišli na vrh. In ko je italijanski kolega prišel na vrh in je lepo po naše rekel: »Konec,« je bilo s plezanjem res konec. Na vrhu obvezna malica v obliki frutabelle (Fructal bi lahko postal sponzor vipavskih plezalcev) in fotografiranje. Italijanski plezalci so veselo zvonili z zvonom, runde pa od nikjer. Jo moramo še izterjati.

Za sestop nas je čakalo par abzajlov, eden tudi čez previs. Adrenalin se mi je malo dvignil, saj takega abzajla nisem naredil že nekaj časa. Ampak, kar gre gor, pride tudi dol. Fizika, bi rekel moj žlahtnik Tine. Časa smo imeli še precej, zato smo se malo posončili pri bivaku. Brez težav bi se dalo v njem prespati kakšno noč ali dve in plezati po okoliških stenah. Tudi voda ni daleč.

O poti domov spet nimam kaj pametnega povedat. Morda le to, da smo bili v bližini jezu Vajont, ki je bil leta 1963 posredno krivec za veliko katastrofo in precej človeških žrtev.

Če potegnem črto pod nedeljo, lahko rečem, da dneva nisem zajebal.

Rok

 

p.s.

Marko, Špela, Beštja in Rok smo splezali Via normale na Campanille di Val Montanaio. IV+/IV, 200 m, 3.5 h.