Južni raz

Težko se je odpravit v Vipavsko Belo, ko se doma oglašajo novi metuljčki, jebice in podobna krama. Zato sem se pustil prepričati Gregorju, da greva v soboto pogledat v Južni raz. Resnica je, da me ni bilo potrebno dolgo prepričevati.

Na srečo sva bila oba z Gregorjem enakih misli, da sobota ni ravno dan za zgodnje vstajanje, zato sva bila dogovorjena za dopoldanske ure. Jaz sem še nekoliko zamujal, ker sem imel določene opravke v domači »pisarni«. Nekatere stvari pač raje opravim v varnem zavetju doma, kot pa pod kakšno smreko.

Največja težava najine naveze, pa mogoče tudi kakšnega drugega mlajšega priročnika, je določiti začetek smeri. Plezanje ni tak problem. Sploh, če imaš takšne mišice kot Gregor. Plezarija na začetku ni bila težka, smer so prekinjali deli, kjer je šlo bolj za hojo. Dvome o pravilnosti smeri sva odpravila, ko sva prišla pod trikotno glavo, ki je omenjena v opisu smeri, še bolj pa, ko sva zagledala obroček, kjer sva naredila sidrišče. Po razu trikotne glave, ki ni bil težek, sva prišla do plošče, kjer je celo zadišalo po resnem plezanju. V plošči sta bila dva klina, seveda pa je Gregor izkoristil priložnost in vtaknil še nekaj železja. Tako, zaradi feelinga, da je delovalo vse skupaj bolj profesionalno. Sledil je spet mix hoje in poplezavanja in tako sva prišla do kotanje, v katero se je bilo potrebno spustiti po previsni steni. Očitno so dvom, kako se spusta lotiti, imeli že alpinisti pred nama, saj sva našla gurtne za abzajl. Vrv sva pripravila za spust, ki je bil moj najkrajši v »karieri«. Mislim, da smo še na alpinistični šoli imeli daljše abzajle. Nad kotanjo je bil teren na videz lahek, zato sva spravila vrv in se preobula. Čez čas sem celo našel del stene, ki je obljubljal plezanje. Uspel sem prepričati Gregorja, da vzame vrv iz ruzaka in se naveževa. Seveda je tiste trojke bilo za kakšne tri metre in do vrha je spet bila bolj hoja kot plezanje. Smer sva zaključila pri tisti zadevi, kateri ne poznam imena. Bojda ima nekakšno zvezo z mobilno telefonijo. Na vrhu sva pojedla obvezno frutabello. Kam je prišla ta družba, se sprašujem, da plezalci s sabo nosimo takšne in drugačne čokoladice namesto dobrega starega sendviča.

Za sestop sva uporabila udobno, a dolgo pot proti Abramu in nato čez Plaz na Gradišče. Sva imela vsaj čas za opravljanje. Mogoče je najin vele alpinistični uspeh skalil le mlajši par, ki naju je z lahkotnim korakom odšprintal po Plazu navzdol. Ampak, kot je pripomnil že Gregor, zanima me, kako bi tekla z vrvjo in ostalo plezalno opremo na hrbtu. Tega je verjetno sposoben samo Beštja.

Za konec bi rad napisal, da sva bila z Gregorjem večkrat na robu svojih moči, morda celo preživetja, pa žal ne morem. Vem, da bova zato dobila manj točk pri članicah AO PD Vipava, ampak dejstvo je, da je Južni raz lahka smer, po drugi strani pa dolga in zelo razgledna, zato jo priporočava tudi drugim.

juzni-raz-1

Gregor na Južnem razu

Južni raz, IV-/II, sva 24. 9. plezala Gregor in Rok.