Plezanje na Campanile di val Montanaia

Telefon je zazvonil ob 04.10. Najprej sem pomislil na alarm za letalski napad. Verjetno poklicna deformacija. Potem sem se zavedel, da sem jaz krivec za alarm. Kako že pravijo? Kdor zgodaj vstane, zgodaj dan zajebe.

Vožnja proti našemu cilju je minila v brezupnih poskusih dremanja, tako da o njej ne morem kaj preveč povedati. V, žal predolgih, trenutkih budnosti sem pošiljal negativne misli proti Špeli, ki je dejansko spala. Fouš sem ji bil.

Pristop je med klepetanjem hitro minil. Za Beštjo smo bili seveda prepočasni in smo ga otovorili z dodatnim štrikom. Človek bi bil idealen Šerpa. Samo rodil se je na napačnem koncu sveta. Nekje v drugi polovici smo ga zagledali. Campanille di Val Montanaio. Kakšne zadeve na fotografijah delujejo lepše kot so v resnici. Sploh pa osebe. Verjetno gre to pripisati photo shopu ali kako se že reče tem čarovniškim programom. Campanille pa ne. Tudi v živo je cilj, na katerega želiš splezati.

S plezanjem smo kar pohiteli. Prvo navezo sta sestavljala Marko in Špela, drugo Beštja in pisec teh vrstic. Lep dan in zanimiv hrib sta bila verjetno vzrok, da nismo bili edini na hribu, tako da se je kmalu naredila gužva in smo se na nekaterih štantih kar načakali. Jaz sem imel vsaj družbo italijanskega plezalca, ki je vodil navezo za nami. Potem ko sva popljuvala današnji ustroj družbe, sem ga začel učiti slovenskih plezalnih ukazov. V drugi polovici smeri je plezanje steklo in smo v lepem tempu prišli na vrh. In ko je italijanski kolega prišel na vrh in je lepo po naše rekel: »Konec,« je bilo s plezanjem res konec. Na vrhu obvezna malica v obliki frutabelle (Fructal bi lahko postal sponzor vipavskih plezalcev) in fotografiranje. Italijanski plezalci so veselo zvonili z zvonom, runde pa od nikjer. Jo moramo še izterjati.

Za sestop nas je čakalo par abzajlov, eden tudi čez previs. Adrenalin se mi je malo dvignil, saj takega abzajla nisem naredil že nekaj časa. Ampak, kar gre gor, pride tudi dol. Fizika, bi rekel moj žlahtnik Tine. Časa smo imeli še precej, zato smo se malo posončili pri bivaku. Brez težav bi se dalo v njem prespati kakšno noč ali dve in plezati po okoliških stenah. Tudi voda ni daleč.

O poti domov spet nimam kaj pametnega povedat. Morda le to, da smo bili v bližini jezu Vajont, ki je bil leta 1963 posredno krivec za veliko katastrofo in precej človeških žrtev.

Če potegnem črto pod nedeljo, lahko rečem, da dneva nisem zajebal.

Rok

 

p.s.

Marko, Špela, Beštja in Rok smo splezali Via normale na Campanille di Val Montanaio. IV+/IV, 200 m, 3.5 h.