Sobotnega dopoldneva smo se zbrali v Vipavi, od koder smo odšli do Borovnice ter vse do gostišča Pekel, ki je tudi izhodišče za začetek poti v temačno in vlažno sotesko Pekel, ki je nastala zaradi ugrezanja Ljubljanskega barja. Tam so se nam pridružili še tamkajšnji nekdanji Vipavci in skupaj smo odšli po senčni poti do prvih »lojtrc«, ki imajo to posebnosti, da so narejene iz ostankov železniških tirov. Višje nam je bilo v pomoč tudi nekaj klinov in že smo bili pri razgledni točki na Hudičevem zobu (posebna skala, ki je z zahodne strani videti kot nekakšen zob), od koder se lepo vidi sosednje vasi, Ljubljansko barje ter v ozadju tudi Storžič. Nadaljevali smo proti vrhu soteske reke Otavščice, kjer je nekoč stal Pokojiško-Padeški mlin in pri stičišču dveh planot – Menišije in Bloško – Rakitniške zavili nazaj v smeri izhodišča. Otavščica izvira na Bloško-Rakitniški planoti in se nižje, blizu Dražice, združi s Prušnico in se kot Borovniščica zlije v Ljubljansko barje, od tam pa v Ljubljanico. Do vrha soteske smo lahko opazovali prve tri slapove, na sestopu pa še četrti in peti slap. Vsi merijo v višino več kot 15 metrov, najvišji celo 22 metrov. Družbo so nam skozi celo pot delali tudi gamsje družine, ki so se podile okrog nas. Ob prihodu na izhodišče smo nekateri še izkusili temperaturo vode, a le s hojo do kolen. Zaključili smo z mesnimi dobrotami na Turistični kmetiji Košir na Pristavi, ki stoji tik nad sotesko.
