NOVOLETNI DAN NA VRHU PLAZA

Na novega leta dan se je že 25. leto zapored zvrstila množica pohodnikov in pohodnic, tako mlajših kot starejših na vrhu Plaza. Tam je mladinski odsek planinskega društva Vipava postavil šotor in prinesel vse potrebno za kuho čaja. Zvesti člani planinskega društva so preko celega dne delili topel čaj in ponudili nekaj sladkih dobrot, kot je to že v navadi. Razvili so se prijetni pogovori v krogu domačinov in domačink. Preko celega dne se je na vrhu Plaza, za katerega se je potrebno iz Vipave povzpeti dobrih 400 višinskih metrov, zvrstilo več kot 200 ljudi. Veseli smo, da smo vam popestrili vaš izlet v naravo. Se vidimo ponovno, ko bo leto dni naokrog.

Lipnik in Dunjski vrh nad dolino Dunje

V soboto, 10. novembra, se je družba štirinajstih pohodnikov zbrala ob 4. uri zjutraj z namenom, da osvoji manj poznana vrhova nad samotno dolino Dunje v Italiji.
Po hitrem jutranjem štetju prijavljenih udeležencev smo se kar hitro odpravili na pot, saj nas je čakala kar dolga in ovinkasta vožnja do izhodišča. Preko soške doline in Bovca smo se usmerili na Predel in se mimo Rabeljskega jezera peljali do Selle Nevee ter še naprej do Raccolane. Tu smo se odcepili proti severu, v smeri vasi Dunje in se nato v kraju Pietratagliata usmerili desno na precej strmo in ovinkasto pot, ki nas je pripeljala na naše izhodišče – 1519 metrov visoko planino Poccet.
Pričakala nas je popolna megla, a nismo se vdali in smo v upanju, da se na vrhu prikukamo iz nje, podali navkreber proti našemu prvemu vrhu, 1950 visokemu Lipniku (Monte Schenone). Vrh smo dosegli v dobri uri hoda, a razgledov žal nismo imeli. Vsi smo združno sklenili, da se semkaj še vrnemo, saj te vrhove krasijo krasni razgledi, sploh na mogočno zahodno steno Montaža. Z vrha smo se rahlo spustili do sedelca in se nato usmerili naprej vzdolž grebena na nekoliko višji Dunjski vrh (Jof di Dogna). Pot skozi ruševje in mokre trave nas je po dobri uri hoda spet pripeljala na 1961 metrov visok vrh, kjer smo si privoščili malico in krajši postanek. Za nazaj do sedla smo izbrali isto pot in se na sedlu odcepili še na 1840 metrov visoki Clap del Jovel in se v krožni poti vrnili na naše izhodišče. Ker nam vreme ni in ni hotelo ustreči, smo se po hitrem povratku odločili, da obiščemo še dolino Dunje, ki slovi po strmo padajočih stenah svojih dveh velikanov, ki se dvigata nad njo – Montaža in Strme peči. Zapeljali smo se do vasice Chiout, ki leži globoko v sami dolini in si od tam ogledali Montaž, pogled nanj se je rahlo odprl – morda prav za nas.
Nazaj grede smo se ustavili še v bližini vasi Stretti, ki leži pred Sello Neveo, ter si ogledali čudovit 80-metrski slap Fontanone di Goriuda. Sklepno dejanje celotnega dne smo povzeli ob dobri hrani in pijači v okolici Bovca in se v rodne kraje vrnili v večernih urah.
Vabljeni, da se udeležite takih pohodov tudi v prihodnje, saj nam je skupaj lepše.

Dolžina trase: 9,36 kilometra
+ višinska razlika: 949 metrov

Z vipavskimi planinci na Jezerski Stog, Adama in Evo

Na jesensko nedeljo v sredini oktobra smo tokrat vipavski planinci izbrali za obisk bohinjske vrhove nad Fužinarskimi planinami, ki vsi presegajo 2000 m višine. Ne preveč zahtevna tura omogoča odmik od mestnega vrveža in pogled na skalnate vrhove v bližini ter seveda na sam Triglav. Zaradi vse krajšega dne smo kot pravi pohodniki dan začeli še v temi, po poti napolnili zadnje prostore v vozilih in s pohodom pričeli pri planini Blato nad Staro Fužino. Po lovski poti smo v eni uri in pol prišli do planine Krstenica, kjer so sicer še vidne sledi neurja (podrta drevesa), a pot je povsem lepo prehodna. Tu je sledil prvi postanek, osvežitev z izvirsko vodo in jesenske barve narave so nam že slikale lepe razglede. Ne preveč zahtevna pot v jesenskih barvah in v jasnem vremenu s prav primerno temperaturo za hojo je ekipo 28 članov, iz sicer različnih planinskih društev, povsem razvedrila proti Jezerskemu prevalu (1945 m), kjer se že odprejo veličastni pogledi na okoliške vrhove. Sam vrh Jezerskega Stoga (2040 m) pa nas je nagradil še s kakšnim vrhom več in vprašanjem več, kaj vidimo v okolici. Ogradi, Debeli Vrh, Škednjovec, Mišelj vrh, Triglav, Tosc in Viševnik ni bilo dilem, za ostale smo se dokončno prepričali še s pogledom z Adama. Sledil je spust po isti poti do odcepa po nemarkirani stezi, ki se ponovno vzpne do Adama (2012 m) in Eve (2019 m). Na vrhu med njima smo se razdelili v dve ekipi, ena se je podala še na zadnji 2079 m visok Prevalski Stog v tej verigi in sestopila na Mišeljski preval (1995 m) po markirani stezi nazaj na Lazovški preval (1966 m), druga ekipa pa nazaj po isti nemarkirani poti do slabše vidne steze, ki se je dvignila za 150 m na isti preval, kjer sta se ekipi združili, nedeljsko popoldansko razpoloženo odpočili in se skupaj spustili do planine V Lazu (1560 m). K vozilom smo se vrnili po osmih urah hoje. Dneva si bolje ne bi mogli zamisliti. Tura, sicer tehnično nezahtevna, terja mogoče nekoliko orientacijske predpriprave, predvsem pa tudi kondicije, vsaj s psihološkega stališča vzponi, spusti in ponovni vzponi utrujajo, kar pa sicer ni povzročalo prevelikih težav, da pohodniki ne bi uspeli premagati tudi teh ovir. Prav vsakemu udeležencu gre zahvala za prijetno doživljanje in hitro minevanje napornega koraka v strmino in lahkotnega v dolino. Naj nas gore še naprej povezujejo, zato vabljeni k naslednjim skupnim turam.

Dolžina trase: 17,48 kilometra
+ višinska razlika: 1549 metrov

Izlet v neznano s planinskim društvom Vipava

Na soboto, 29. septembra 2018, se je družba sedmih zbrala na parkirišču ŠGV z enim ciljem – gremo v neznano.
Ob 7. uri zjutraj smo se s kombijem odpeljali Razdrtemu naproti. Od samega začetka so udeleženci ugibali, kam se podajamo. Letela so imena ciljev (od Nanosa, Vremščice, Gorenjske do Notranjske itd.), a ko smo zavili v smeri Črnega Kala, je hitro nekaj visoko letečih ciljev odpadlo. Ko smo v Črnem Kalu zapustili avtocesto in se podali v smeri Hrastovelj, je bilo jasno, da zelo verjetno gremo na Kraški rob. In res je, odšli smo proti našemu izhodišču – Zazidu. Od tu smo zakorakali sprva v smeri Brežca pri Podgorju in nato zavili na naš prvi vrh – 890 metrov visoki Golič. Tu smo se za kar lep čas ustavili v visoki travi izza vrha, saj je na samem vrhu kar precej pihalo. Nekaj smo si privoščili iz popotne torbe in odšli z burjo proti 804 metre visokemu Lipniku, ki smo ga ves čas opazovali. Odpirali so se razgledi proti Slavniku in Podgorju pod njim, Hrvaški ter tudi do morja. Z Lipnika smo se po precej slabo markirani poti spustili nazaj na naše izhodišče. Izlet smo zaključili ob dodobra obloženi mizi, za katero je poskrbela gospa Majda iz trgovine Cajna, za kar smo ji  vedno znova hvaležni.
Kam gremo pa naslednje leto?

Dolžina trase: 18.12 kilometra
+ višinska razlika: 882 metrov

 

Na Špik Hude police v Zahodnih Julijcih

Po letnem planu je bila za konec poletja predvidena tura v Zahodne Julijske Alpe, in sicer na greben poliških Špikov nad dolino Selle Nevee na južni ter doline Zajzere na severni strani. Sprva je bil izlet mišljen na nedeljo, 2. septembra 2018, a nam je vreme zagodlo in izlet smo prestavili za štirinajst dni na nedeljo, 16. septembra 2018.
Prijave so se kar vrstile in na koncu se je številka ustavila pri dvajsetih udeležencih. Na parkirišču pred ŠGV smo ob 4. uri še vsi bolj zaspanih oči odšli našemu cilju naproti. S tremi kombiji smo se odpeljali proti Soški v smeri Bovca in po poti pobrali še nekaj udeležencev, ki niso člani našega društva, a se vseeno zelo radi odzovejo vabilu. V Bovcu je sledil, sedaj že standardni jutranji postanek v tisti smeri, v pekarni. Pot nas je vodila naprej v smeri Selle Neveee, nato pa desno na strmo in ozko pot, ki pripelje na planino Pecol pod ostenji Montaža. Tu se kar hitro odpravimo in spravimo v pogon, kajti temperatura je neusmiljena do nas. V čudovitih jutranjih pogledih proti Kaninskemu pogorju in z jutranjo svetlobo obsijani Strmi peči in Montažu hodimo v ključih po mulatjeri proti 2420 metrov visokemu Špiku Hude police. Tik pod vrhom nas že pozdravijo tudi tukajšnji redni prebivalci – kozorogi. Na vrhu se malce okrepčamo, si privoščimo krajši postanek in se ob pogledih na Viš in celoten greben Poliških špikov, ki nas še čaka, prijetno pogovarjamo.
Sledilo je dobrih 100 višinskih metrov spusta, do odcepa za vezno pot Ceria Merlone, ki je nadaljevanje poti Leva, ki vodi iz smeri Montaža. Odcepimo se na Ceria Merlone, ki ves čas poteka nekje na višini 2000 metrov in ima krajše spuste in vzpone. Na sami poti se naužijemo krasnih razgledov na planino Pecol in na drugi strani Selle Nevee mogočnega Kaninskega pogorja vse do Rombona. Sem ter tja nas pridejo čisto od blizu pozdravit tudi kozorogi. Pri najvišje ležečem bivaku v Julijskih Alpah, bivaku Luca Vuericha, si privoščimo daljši postanek. Na mestu, kjer se pot Ceria Merlone levo obrne na severno stran proti njenemu koncu na škrbini Prednje Špranje, krenemo desno, na južno stran in se po strmih travah in v ključih spustimo po neoznačeni, a dobro vidni stezici na planino Krni Dol. Tu nas pričaka mlad par, ki nas postreže odprtih rok, saj, kot pravita, sama prenavljata planino s svojimi prispevki in donacijami planincev, zato ne izdajata računov, temveč pobirata prostovoljne prispevke. Zelo pohvalno, saj planina vedno bolj živi. Je pa res, da je na takšni lokaciji, da nima kdo ve kakšnih izhodišč za v hribe. Od tu se po makadamski cesti v večernih urah vrnemo na planino Pecol in tako zaključimo našo pot. Seveda sledi še analiza ture ob kozarčku in okusni hrani, zatorej končamo naše druženje v Bovcu. V veselje nam je voditi tako lepo skupino in tako dobre ljudi, ki cenijo hribe, njene lepote in nenazadnje njihov mir, ki nam ga ponudijo.

Dolžina trase: 18,75 kilometra
+ višinska razlika: 1500 metrov