OTMARJEVA POT PONOVNO NAVDUŠILA

Kot je že v navadi, se na prvo soboto po svetih treh kraljih odpravimo na Otmarjevo pot, ki je posvečena pokojnemu g. Otmarju Črnilogarju, ki je bil vrsto let župnik v Podragi ter nenazadnje prvi predsednik planinskega društva Vipava in pomemben član le-tega.
V mrzlem jutru smo se najbolj vztrajni zbrali že pri cerkvici sv. Urbana pred Podrago, kjer je uradni štart pohoda. Sprehodili smo se do župnijske cerkve v Podragi, kjer sta gospod Matej Nastran in gospod Tomaž Kodrič darovala sveto mašo za pokojnega Otmarja.
Po maši smo zagrizli v klanec proti cerkvici sv. Socerba nad Podrago, kjer nas po navadi pozdravijo prvi jutranji žarki izza Nanosa. In tudi tokrat smo ujeli pravi čas.
Pot nas je naprej vodila do sv. Ane nad Razguri in nato do Vrabč, kjer so nam domačini pripravili nekaj za pod zob, da smo lažje nadaljevali našo pot, ki nas je zatem kmalu pripeljala do cerkve Marijinega darovanja na Taboru nad Vrabčami, kjer je tudi najvišja točka celotne Otmarjeve poti – 605m. Tudi tu nam na široko vrata odprejo prijazni domačini in nas povabijo na topel čaj.
Nadaljujemo proti Grižam in naši šesti cerkvici, ki je posvečena sv. Martinu. Tu sledi krajši postanek pri domačinki, ki nas vsako leto pozdravi z obilico dobrot. Vsako cerkev si tudi ogledamo ter v njej zapojemo pesem, ki veselo zadoni. Zatem nas z duhovno besedo nagovori gospod Matej Nastran, ki se je z nami odpravil na celotno pot.
Sledi vzpon do sv. Tomaža pri Stomažih in nato spust v dolino Raše k sv. Antonu, ki slovi po izviru vode, ki se nahaja v notranjosti same cerkve.
Iz doline Raše nas pot vodi naprej skozi gozd do ceste, po kateri nadaljujemo do sv. Katarine nad Bogim. Tu je čas, da vzamemo kaj za pod zob tudi iz nahrbtnikov ter da se zberemo na skupinski fotografiji.

Od tu sledi še spust na Štjak k sv. Jakobu in še zadnji »zakuski na poti« ter nato med jesenskim listjem, v blatu in med vinogradi nazaj v Podrago.
Celotna pot premaga 30 kilometrov in 1170 višinskih metrov.

V Podragi zaključimo s toplim obrokom v dvorani krajevne skupnosti in obilici sladkih in slanih dobrot podraških gospodinj.
Zahvala gre prav vsem, ki so kakorkoli pripomogli k izvedbi pohoda, tako krajevni skupnosti Podraga, posameznikom Lojzetu, Boži, Martini, Ireni za prigrizke na poti, ki pridejo še kako prav, gospodu Mateju Nastranu za duhovno besedo in vsem, ki nas vsako leto podprete, da soustvarimo nekaj lepega in dobrega, ki nas vse bogati.

NOVOLETNI DAN NA VRHU PLAZA

Na novega leta dan se je že 25. leto zapored zvrstila množica pohodnikov in pohodnic, tako mlajših kot starejših na vrhu Plaza. Tam je mladinski odsek planinskega društva Vipava postavil šotor in prinesel vse potrebno za kuho čaja. Zvesti člani planinskega društva so preko celega dne delili topel čaj in ponudili nekaj sladkih dobrot, kot je to že v navadi. Razvili so se prijetni pogovori v krogu domačinov in domačink. Preko celega dne se je na vrhu Plaza, za katerega se je potrebno iz Vipave povzpeti dobrih 400 višinskih metrov, zvrstilo več kot 200 ljudi. Veseli smo, da smo vam popestrili vaš izlet v naravo. Se vidimo ponovno, ko bo leto dni naokrog.

Lipnik in Dunjski vrh nad dolino Dunje

V soboto, 10. novembra, se je družba štirinajstih pohodnikov zbrala ob 4. uri zjutraj z namenom, da osvoji manj poznana vrhova nad samotno dolino Dunje v Italiji.
Po hitrem jutranjem štetju prijavljenih udeležencev smo se kar hitro odpravili na pot, saj nas je čakala kar dolga in ovinkasta vožnja do izhodišča. Preko soške doline in Bovca smo se usmerili na Predel in se mimo Rabeljskega jezera peljali do Selle Nevee ter še naprej do Raccolane. Tu smo se odcepili proti severu, v smeri vasi Dunje in se nato v kraju Pietratagliata usmerili desno na precej strmo in ovinkasto pot, ki nas je pripeljala na naše izhodišče – 1519 metrov visoko planino Poccet.
Pričakala nas je popolna megla, a nismo se vdali in smo v upanju, da se na vrhu prikukamo iz nje, podali navkreber proti našemu prvemu vrhu, 1950 visokemu Lipniku (Monte Schenone). Vrh smo dosegli v dobri uri hoda, a razgledov žal nismo imeli. Vsi smo združno sklenili, da se semkaj še vrnemo, saj te vrhove krasijo krasni razgledi, sploh na mogočno zahodno steno Montaža. Z vrha smo se rahlo spustili do sedelca in se nato usmerili naprej vzdolž grebena na nekoliko višji Dunjski vrh (Jof di Dogna). Pot skozi ruševje in mokre trave nas je po dobri uri hoda spet pripeljala na 1961 metrov visok vrh, kjer smo si privoščili malico in krajši postanek. Za nazaj do sedla smo izbrali isto pot in se na sedlu odcepili še na 1840 metrov visoki Clap del Jovel in se v krožni poti vrnili na naše izhodišče. Ker nam vreme ni in ni hotelo ustreči, smo se po hitrem povratku odločili, da obiščemo še dolino Dunje, ki slovi po strmo padajočih stenah svojih dveh velikanov, ki se dvigata nad njo – Montaža in Strme peči. Zapeljali smo se do vasice Chiout, ki leži globoko v sami dolini in si od tam ogledali Montaž, pogled nanj se je rahlo odprl – morda prav za nas.
Nazaj grede smo se ustavili še v bližini vasi Stretti, ki leži pred Sello Neveo, ter si ogledali čudovit 80-metrski slap Fontanone di Goriuda. Sklepno dejanje celotnega dne smo povzeli ob dobri hrani in pijači v okolici Bovca in se v rodne kraje vrnili v večernih urah.
Vabljeni, da se udeležite takih pohodov tudi v prihodnje, saj nam je skupaj lepše.

Dolžina trase: 9,36 kilometra
+ višinska razlika: 949 metrov

Z vipavskimi planinci na Jezerski Stog, Adama in Evo

Na jesensko nedeljo v sredini oktobra smo tokrat vipavski planinci izbrali za obisk bohinjske vrhove nad Fužinarskimi planinami, ki vsi presegajo 2000 m višine. Ne preveč zahtevna tura omogoča odmik od mestnega vrveža in pogled na skalnate vrhove v bližini ter seveda na sam Triglav. Zaradi vse krajšega dne smo kot pravi pohodniki dan začeli še v temi, po poti napolnili zadnje prostore v vozilih in s pohodom pričeli pri planini Blato nad Staro Fužino. Po lovski poti smo v eni uri in pol prišli do planine Krstenica, kjer so sicer še vidne sledi neurja (podrta drevesa), a pot je povsem lepo prehodna. Tu je sledil prvi postanek, osvežitev z izvirsko vodo in jesenske barve narave so nam že slikale lepe razglede. Ne preveč zahtevna pot v jesenskih barvah in v jasnem vremenu s prav primerno temperaturo za hojo je ekipo 28 članov, iz sicer različnih planinskih društev, povsem razvedrila proti Jezerskemu prevalu (1945 m), kjer se že odprejo veličastni pogledi na okoliške vrhove. Sam vrh Jezerskega Stoga (2040 m) pa nas je nagradil še s kakšnim vrhom več in vprašanjem več, kaj vidimo v okolici. Ogradi, Debeli Vrh, Škednjovec, Mišelj vrh, Triglav, Tosc in Viševnik ni bilo dilem, za ostale smo se dokončno prepričali še s pogledom z Adama. Sledil je spust po isti poti do odcepa po nemarkirani stezi, ki se ponovno vzpne do Adama (2012 m) in Eve (2019 m). Na vrhu med njima smo se razdelili v dve ekipi, ena se je podala še na zadnji 2079 m visok Prevalski Stog v tej verigi in sestopila na Mišeljski preval (1995 m) po markirani stezi nazaj na Lazovški preval (1966 m), druga ekipa pa nazaj po isti nemarkirani poti do slabše vidne steze, ki se je dvignila za 150 m na isti preval, kjer sta se ekipi združili, nedeljsko popoldansko razpoloženo odpočili in se skupaj spustili do planine V Lazu (1560 m). K vozilom smo se vrnili po osmih urah hoje. Dneva si bolje ne bi mogli zamisliti. Tura, sicer tehnično nezahtevna, terja mogoče nekoliko orientacijske predpriprave, predvsem pa tudi kondicije, vsaj s psihološkega stališča vzponi, spusti in ponovni vzponi utrujajo, kar pa sicer ni povzročalo prevelikih težav, da pohodniki ne bi uspeli premagati tudi teh ovir. Prav vsakemu udeležencu gre zahvala za prijetno doživljanje in hitro minevanje napornega koraka v strmino in lahkotnega v dolino. Naj nas gore še naprej povezujejo, zato vabljeni k naslednjim skupnim turam.

Dolžina trase: 17,48 kilometra
+ višinska razlika: 1549 metrov

Izlet v neznano s planinskim društvom Vipava

Na soboto, 29. septembra 2018, se je družba sedmih zbrala na parkirišču ŠGV z enim ciljem – gremo v neznano.
Ob 7. uri zjutraj smo se s kombijem odpeljali Razdrtemu naproti. Od samega začetka so udeleženci ugibali, kam se podajamo. Letela so imena ciljev (od Nanosa, Vremščice, Gorenjske do Notranjske itd.), a ko smo zavili v smeri Črnega Kala, je hitro nekaj visoko letečih ciljev odpadlo. Ko smo v Črnem Kalu zapustili avtocesto in se podali v smeri Hrastovelj, je bilo jasno, da zelo verjetno gremo na Kraški rob. In res je, odšli smo proti našemu izhodišču – Zazidu. Od tu smo zakorakali sprva v smeri Brežca pri Podgorju in nato zavili na naš prvi vrh – 890 metrov visoki Golič. Tu smo se za kar lep čas ustavili v visoki travi izza vrha, saj je na samem vrhu kar precej pihalo. Nekaj smo si privoščili iz popotne torbe in odšli z burjo proti 804 metre visokemu Lipniku, ki smo ga ves čas opazovali. Odpirali so se razgledi proti Slavniku in Podgorju pod njim, Hrvaški ter tudi do morja. Z Lipnika smo se po precej slabo markirani poti spustili nazaj na naše izhodišče. Izlet smo zaključili ob dodobra obloženi mizi, za katero je poskrbela gospa Majda iz trgovine Cajna, za kar smo ji  vedno znova hvaležni.
Kam gremo pa naslednje leto?

Dolžina trase: 18.12 kilometra
+ višinska razlika: 882 metrov