Vipavski planinci zagnano začeli novo leto

V vipavskem planinskem društvu smo novo leto začeli, kot sedaj že tradicija veleva, na Plazu. Na vsakoletnem srečanju se nas je na lep sončen dan zbralo preko dvesto pohodnikov, ki smo veseli delili topel čaj in zaželeli še mnogo varnih korakov in poti.
Že kak mesec pred novim letom smo se organizacijsko že pripravljali tudi na Otmarjev pohod, ki ga skupaj z župnijo Podraga prirejamo že petnajsto leto po vrsti. Tudi letos je bil obisk pohoda zelo pohvalen in opaziti je, da vse več pohodnikov prihaja s tržaškega, veliko je tudi pohodnikov »Jakobove poti«.
V začetku februarja smo organizirali srečanje vodnikov in mentorjev primorskega meddruštvenega odbora. Udeležba je bila pod pričakovanji, a zagodlo nam je vreme, saj je sprva bilo suho, a nas je kasneje ulovil dež in bili smo primorani skrajšati traso pohoda. A strokovni kadri tako našega društva kot tudi drugih primorskih so si izmenjali mnenja in izkušnje z vodniških akcij. Zaključili smo s kosilom v bližnji piceriji.
Sredi februarja je sledil redni letni občni zbor društva in pa tudi izvolitev novega upravnega odbora društva za naslednje mandatno obdobje. Pregledali smo preteklo leto, načelniki posameznih odsekov so podali svoja poročila in sedaj že bivši upravni odbor je dobil razrešnico.

Nato so sledile volitve, na katerih je mesto predsednika ponovno zavzel Pavel Makovec, na ostalih mestih pa je prišlo do nekaterih sprememb. Še največja je bila ta, da smo se za dolgoletno delo (35 let) zahvalili tajniku društva Leonu Kodretu, ki je vsa ta leta zvesto in marljivo prisostvoval k delovanju društva. Njegovo mesto je zasedel Jernej Naglost, Leon pa se seli med člane UO.

Novoizvoljeni upravni odbor je tako zaprisegel in predstavil nov plan dela ter že zagnano zagrizel vanj, saj smo že konec februarja deset pohodnikov popeljali v Polhograjsko hribovje, in sicer na najvišja vrhova – Grmado in Tošč. Iz Polhovega Gradca smo se najprej strmo vzpeli na Grmado in sledil je rahel spust do doma na Govejku in nato še vzpon na Tošč, s katerega smo lahko v slabi vidljivosti vendarle opazovali tudi Triglav.

Kot glavni cilj si je društvo v letošnjem letu zadalo tudi obnovitev balkona v Furlanovi poti, saj kot ste lahko že videli, smo v lanskem letu na tej poti nekaj odsekov popravili in obnovili, zamenjali smo tudi dotrajano jeklenico.

V začetku leta so bili aktivni tudi mladinci, ki so na Plaz prinesli in odnesli vso potrebno opremo za novoletno srečanje.
Alpinistični odsek pa je zelo aktivno plezal v sosednji Italiji, v Sappadi. Plezali so predvsem ledne slapove v sektorju Specchio di Biancaneve, in sicer so plezali v dveh skupinah. Prva skupina je plezala več raztežajev dolg slap Lo specchio di Biancaneve, druga pa je ostala v spodnjem in s tečajniki alpinistične šole plezala smeri dolge 20–30 metrov na top rope.

Tečajniki alpinistične šole so tudi izvajali zimsko tehniko izobraževanja na Vršiču in temu primerno splezal tudi marsikatero grapo ter smer.  

V nadaljnjih mesecih sledijo izleti na Kresišče v Karavanke, Krniško glavico v Zahodnih Julijcih ter na Monte Cavallo di Pontebba, zatorej vsi lepo vabljeni v našo družbo.

Novo leto odprli na Plazu

Na Plazu smo preko celega prvega dne leta pozdravljali in voščili vsem pohodnikom in jim zaželeli vse dobro ter obilo varnih poti v letu 2020! Naj bo tako voščilo tudi za vse tiste, ki na Plaz niste mogli. Naj poudarimo, da ima pri novoletnem srečanju veliko zaslugo mladinski odsek društva, ki praktično vse pripravi, da vam lahko ponudimo topel čaj na samem vrhu.
Na Plazu se vas preko celega dne zvrstilo več kot 200, na kar smo zelo ponosni in se vam zahvaljujemo za lep obisk.

Plezanje v Dolomitih

V dneh od četrtka 15. do nedelje 18. avgusta smo člani AO Vipava Marko F, Jurij, Rok, Hana, Aljoša in Marko K obiskali Dolomite.

Odšli smo plezat v okolico Passo Sella in Passo Giau.  V Dolomite smo potovali preko Belluna, Agorda, Passo Fedaie, Canazeia  do Passo Sella. Po končanem izboru plezalne opreme smo se odpravili plezat v 1. stolp smer Via Freccia. Po ne pretežki smeri smo hitro priplezali na vrh stolpa in nato smo se odločili, da glede na slabo napoved zaključimo s plezanjem za prvi dan. Napoved neviht se je uresničila v večernih urah, ko se je razbesnela močna nevihta s strelami v bližini, kjer smo taborili.

Drugo jutro nas je pričakalo z nizko temperaturo 2 stopinji nad ničlo. Okoliški vrhovi so bili pobeljeni s svežim snegom, mi pa smo vseeno odšli plezat. Izbrali smo smer v 1. stolpu po razu Steger, kjer smo imeli nekaj težav s prsti na rokah, zaradi mrzle skale. Po preplezani smeri smo nadaljevali s plezanjem v 2. stolpu po smeri Diedro Gluck. Za nadaljevanje plezanja še v 3. stolpu nam je zmanjkalo časa in tako smo odšli v tabor, kjer smo si pripravili obilni popoldanski obrok hrane.

Nato je sledil obisk bližnjega plezališča Pian Schiavaneis, kjer smo spodbujali Hano, da je  preplezala nekaj smeri. Pri plezanju v petek in soboto sta se nam pridružila še Anja in Grega. Za začetek sta si izbrala v 1. stolpu smer Diedro Trenker in nato sta preplezala v istem stolpu še smer Via Schober – Kleisl. V soboto sta preplezala še eno klasiko Via Vinatzer v 3. stolpu. Ostali smo začeli plezati v južni steni Piz Ciavazes smer Via della rampa. Po preplezani smeri smo sestopili do 1. stolpa, kjer smo preplezali smer Via dei camini.

Po povratku v dolino in obilni večerji smo se odpravili na Passo Giau. Jurij in Marko K sta se odpeljala naprej na Passo Staulanza, ki je izhodišče za vzpon na Monte Pelmo. V nedeljo sta ga tudi osvojila in opazila, da se je število planincev precej povečalo v primerjavi s prejšnjimi leti.

Preostali del ekipe je na Passo Giau odšel plezat v bližnjo steno Monte Gusella smer Via Dallago, ki nas je presenetila z lepimi prehodi preko navpične stene. Po preplezani smeri je sledil sestop na Passo Giau in vrnitev domov. Več kot polovica članov odseka je prvič plezala v Dolomitih in tako smo že ob povratku domov načrtovali naslednji obisk te prelepe pokrajine za plezanje.

 

Plezanje na planinskem taboru v Robanovem Kotu

Letošnji tabor PD Vipava je potekal v vznožju savinjskih očakov na začetku Robanovega kota.

Nad taborom so se dvigovale visoke gore, na eni strani Raduha na drugi strani Strelovec, Ojstrica, Križevnik in ostali vrhovi. Tabora sem se udeležil z Anjo za tri dni, ki pa so hitro minili v plezanju v teh mogočnih gorah. Za začetek sva v torek 23. julija okusila severno steno Ojstrice.

Preplezala sva eno od klasik – prvo smer v severni steni, katero sta preplezala odlična plezalca iz 30 let prejšnjega stoletja France Ogrin  in Igor Omersa. Čeprav je minilo že 88 let od prvega vzpona je smer ohranila vso veličino.Smer poteka skoraj po sredini stene, išče najlažje prehode.

Prečki v desno sledi prečka v levo in ponovno na desno. Vmes pa previsna mesta in velika votlina.

Z Anjo sva se izmenjavala v vodstvu, raztežaj za raztežajem sva hitela proti vrhu. Ko sva dosegla Kopinškovo pot je sledila vrnitev v dolino in na zasluženo večerjo oziroma zelo pozno kosilo na taboru. 

V sredo sva si izbrala drugo steno, tokrat severno steno Štajerske Rinke po Direktni smeri. Smer je v 50 letih preplezal eden izmed največjih tedanjih mojstrov šeste stopnje – Rado Kočevar skupaj z Milanom Pintarjem. Jutranji dostop v soparnem sončnem vremenu je hitro minil in sledilo je uvodno lažje plezanje na stolpič, kjer se težave zares začnejo. Po gladki plošči sledi še pokončna zajeda. Naslednji raztežaji vodijo proti veliki previsni zapori stene, kjer je ključno mesto smeri. Anji je pripadlo plezanje po strmi in težavni zajedi. Na najtežjem mestu si je dobro ogledala vse oprimke in mesto elegantno preplezala. Tudi sam sem se moral potruditi, da sem preplezal do Anje na varovališču pod ključnim detajlom. Za začetek me je čakala poč in kasneje še previsna prečka pod mogočnim previsom. Nekaj preprijemov in že sem preplezal najtežje mesto smeri. Kmalu prepleza še Anja za mano in najtežje plezanje je bilo za nama. Višje navzgor ni bilo več tako težkih detajlov in kmalu sva stala na vrhu stene od koder je sledil sestop v dolino.

Isti dan sta v steni Male Rinke plezala v Vzhodni smeri še Egon in Danijel.

V četrtek so se najine poti z Anjo razdružile. Anjo je čakala pot na Ojstrico kot planinsko vodnico. Sam sva skupaj z Robijem odšla pod severno steno Male Raduhe, kjer sva preplezala smer ZZ. Čeprav je smer lažja, je bila zaradi vlažne skale potrebna velika skoncentriranost za plezanje. Ker je stena precej nižja sva jo preplezala hitro in se zgodaj vrnila v tabor.

Tako je hitro minilo plezanje na taboru in sedaj snujemo načrte za plezanje v Dolomitih.