Čestitke našima članoma

Na petkovi podelitvi priznanj za najvidnejše dosežke v športu je Športna zveza Vipava podelila plakete tudi dvema našima zvestima članoma, in sicer:

– Jurij Nabergoj, statua za življenjsko delo

(Jurij Nabergoj se je rodil 5. februarja 1955. leta na Slapu.
Posebno in obsežno poglavje v njegovem življenju je planinstvo v
najširšem pomenu besede.
Tudi sicer pa je aktivno deloval na področju športa. V času, ko smo imeli
z Ajdovščino še skupno občino, je bil dva mandata član izvršnega
odbora in dva mandata predsednik Telesno kulturne skupnosti.
Ob ustanovitvi naše samostojne občine pa je postal pobudnik za
ustanovitev Športne zveze Vipava. Skupaj s sedmimi društvi, ki so takrat
delovali v okviru novoustanovljene občine, je pripravil vse potrebne akte.
Postal je podpredsednik Športne zveze. Tako so postavili temelj za to, da
so imela društva tudi materialne pogoje za svoje delovanje. Razširila se
je tudi športna dejavnost in danes športna zveza, zasnovana na teh
temeljih, združuje 14 športnih društev.
Med drugim je sodeloval tudi pri ustanovitvi Tekaškega društva Burja in
je vrsto let pomagal izpeljati dva njihova velika projekta, Vipavski in
Gradiški tek.
Jurij Nabergoj je deloval tudi v raznih komisijah na področju športa in
tako pomembno prispeval k razvoju in množičnosti.
Tudi na področju, ki ga predstavlja Planinsko društvo in njegovi kolegi
planinci.
Jurij se je vipavskim planincem pridružil 1967. leta, ko je društvo zaživelo
s prihodom Otmarja Črnilogarja. Že 1971. leta se je udeležil vodniškega
tečaja v Vratih, leto kasneje pa na Komni tudi tečaja za vodnike v zimskih
razmerah.
S tem je postal prvi uradni vodnik v vipavskem planinskem društvu.
Hkrati je začel tudi plezati ter dosegel naziv alpinist in kasneje inštruktor
alpinizma. V teh letih je postal tudi načelnik mladinskega odseka, ki ga je
vodil vse do 1976. leta.
1973. leta je skupaj z Mirom Perhavcem dal pobudo za organizacijo
Pohoda po poteh nanoške bitke, ki se je nato kot tradicionalen obdržal
vse do 1994. leta. Poleg tega se je sredi sedemdesetih let z ekipami
planinskega društva udeležil tudi nekaj orientacijskih tekmovanj.
V letu 1978 je prvič postal predsednik društva. To funkcijo je ločeno
opravljal tri mandate.
Ves čas je pripravljal planinske izlete in jih tudi vodil, skupaj s planinskimi
kolegi je organiziral tabore ter v alpinistični šoli vzgajal mlade alpiniste.
Tako je še danes aktiven pri vzgoji in učenju otrok, ki se navdušujejo nad
športnim plezanjem.
Jurij Nabergoj je ob vsem, kar smo povedali, tudi gorski reševalec.
Vse to in še več je športna pot Jurija Nabergoja, za kar smo mu hvaležni
in se nadejamo, da bo svoje zamisli in delovanje z nami delil tudi v
prihodnje.)

– Anja Klančnik, mala plaketa

(Anja Klančnik je velika ljubiteljica hoje in teka v naravi. Avgusta lani se je sredi dopustovanja na morju odločila »preteči« Slovensko planinsko pot v enem kosu. To pomeni, da na poti iz Maribora do cilja na Debelem Rtiču zbere 80 planinskih žigov v manj kot 14 dneh. Sredi njenega izziva pa so jo prijatelji iz Ultra Trail Vipavske doline vzpodbudili, da premaga 8 let star rekord Ruth Podgornik. Anja je za pot dolgo 600 km s 45.000 metri vzpona preko najvišjih vrhov naših Alp potrebovala 11 dni, 23 ur in 49 minut, kar je pomenilo, da ji je uspelo postaviti nov rekord.)

ISKRENE ČESTITKE!

Med zimo in pomladjo

V soboto, 23. 3. 2019, smo se v okrilju PD Vipava podali na pot proti odročni in osamljeni Brinici. Ta je s 1636 m najvišji točka Viškorške gore, grebena na južnem obrobju Julijcev, tik ob meji med Slovenijo na italijanski strani. Pot nas je vodila iz Viškorše po vijugasti mulatjeri med gostim leskovjem, cvetočimi zvončki, telohom, … do Križa. Stopali smo med kopnim in snegom. Da zime še ni konec, nas je opominjal pogled na severno stran grebena, ki je bil zasnežen in ves zimski. Tudi zato smo se z vrha Brinice  na izhodišče  vrnili po smeri vzpona; po bolj udobni in manj zasneženi južni strani.
Naj spregovorijo fotografije.

Na Tolstem vrhu in Kriški gori držali zimo za rep

Tokratni zimski vzpon Planinskega društva Vipava smo “opravili” na slovenski kulturni praznik, 8. 2. 2019, na 1715 m visok Tolsti vrh. Devet planincev našega društva se je od koče Na gozdu prek strmih južnih pobočji Tolstega vrha povzpelo na zasnežen vrh. Od tu se nam je razprostrl pogled na Storžič, celoten greben Košute, prek Karavank, vse do Triglava, Blegoša in Porezna. V množici številnih pohodnikov smo po odpeti Zdravljici sestopili po razglednem in lepo zasneženem grebenu do koče na Kriški gori. V spokojnem februarskem soncu smo se okrepčali z žganci, posladki in marsičim iz nahrbtnikov. Nadaljnji sestop po zaledeneli poti do izhodišča smo popestrili z “modrovanjem” in nabiranjem teloha. 

OBČNI ZBOR AO VIPAVA

V petek, 25. januarja, se je na vsem dobro znanem placu odvijal občni zbor vipavskega alpinističnega odseka. Bojda se niti najstarejši Vipavci ne spomnijo, kdaj je bil zadnji. Enkrat takrat, ko se je hodilo na morje še v območje današnje panonske nižine.

V uvodnem delu je načelnik Marko v sliki in besedi predstavil lansko sezono. Opravili smo skoraj tristo vzponov, prvo mesto si delita načelnik in Anja z 41 vzponi. Čestitke. Prisotni smo izvedeli tudi, da smo po kar nekaj letih dobili novo starejšo pripravnico. Spet Anja. In ne boste verjeli, Anja je sprejela dolžnost namestnice načelnika odseka. Anja, Anja, Anja. Fantje, a bomo pustili, da bo boljša od nas tudi v letošnji sezoni?

Po opravljenih formalnostih se je odvila 2. tradicionalna tekma članov AO Vipava. Ker je bila lanska tako nepozabna, jo je bilo potrebno ponovit. Ker smo zelo demokratičen odsek, smo fantje zmagi prepustili dekletom. V smeri, katero so strokovnjaki ocenili na 9a-, je bila daleč najhitrejša, najbolj odločna in najbolj pogumna Hana. V posebnem točkovanju, kjer se je zmagovalec moral čimbolj približati povprečnemu času vseh tekmovalcev, je blestela Anja. Člana komisije priznava, da sva ta pravila skrila pred tekmovalci. V glavnem zato, ker sva nesramna.

Ne moremo mimo Anjine akcije, ko je zbirala predloge za cilje v letošnji sezoni. Nekateri so bili bolj splošni, drugi zelo konkretni. Največkrat pa je bil omenjen zimski vzpon na Triglav. Vsi predlogi visijo na zelo vidnem mestu in upam, da bo do decembra večina njih prečrtanih.

Ob zaključku bi se zahvalil vodstvu PD Vipava za podporo v obliki piva, čipsa, bobi palčk in podobnih delikates. Potrebno pa je tudi pograjati letošnje udeležence alpinistične šole, saj sta se vabilu odzvala le dva. In Beštje tudi ni bilo na spregled.

Zapisal: Rok

OTMARJEVA POT PONOVNO NAVDUŠILA

Kot je že v navadi, se na prvo soboto po svetih treh kraljih odpravimo na Otmarjevo pot, ki je posvečena pokojnemu g. Otmarju Črnilogarju, ki je bil vrsto let župnik v Podragi ter nenazadnje prvi predsednik planinskega društva Vipava in pomemben član le-tega.
V mrzlem jutru smo se najbolj vztrajni zbrali že pri cerkvici sv. Urbana pred Podrago, kjer je uradni štart pohoda. Sprehodili smo se do župnijske cerkve v Podragi, kjer sta gospod Matej Nastran in gospod Tomaž Kodrič darovala sveto mašo za pokojnega Otmarja.
Po maši smo zagrizli v klanec proti cerkvici sv. Socerba nad Podrago, kjer nas po navadi pozdravijo prvi jutranji žarki izza Nanosa. In tudi tokrat smo ujeli pravi čas.
Pot nas je naprej vodila do sv. Ane nad Razguri in nato do Vrabč, kjer so nam domačini pripravili nekaj za pod zob, da smo lažje nadaljevali našo pot, ki nas je zatem kmalu pripeljala do cerkve Marijinega darovanja na Taboru nad Vrabčami, kjer je tudi najvišja točka celotne Otmarjeve poti – 605m. Tudi tu nam na široko vrata odprejo prijazni domačini in nas povabijo na topel čaj.
Nadaljujemo proti Grižam in naši šesti cerkvici, ki je posvečena sv. Martinu. Tu sledi krajši postanek pri domačinki, ki nas vsako leto pozdravi z obilico dobrot. Vsako cerkev si tudi ogledamo ter v njej zapojemo pesem, ki veselo zadoni. Zatem nas z duhovno besedo nagovori gospod Matej Nastran, ki se je z nami odpravil na celotno pot.
Sledi vzpon do sv. Tomaža pri Stomažih in nato spust v dolino Raše k sv. Antonu, ki slovi po izviru vode, ki se nahaja v notranjosti same cerkve.
Iz doline Raše nas pot vodi naprej skozi gozd do ceste, po kateri nadaljujemo do sv. Katarine nad Bogim. Tu je čas, da vzamemo kaj za pod zob tudi iz nahrbtnikov ter da se zberemo na skupinski fotografiji.

Od tu sledi še spust na Štjak k sv. Jakobu in še zadnji »zakuski na poti« ter nato med jesenskim listjem, v blatu in med vinogradi nazaj v Podrago.
Celotna pot premaga 30 kilometrov in 1170 višinskih metrov.

V Podragi zaključimo s toplim obrokom v dvorani krajevne skupnosti in obilici sladkih in slanih dobrot podraških gospodinj.
Zahvala gre prav vsem, ki so kakorkoli pripomogli k izvedbi pohoda, tako krajevni skupnosti Podraga, posameznikom Lojzetu, Boži, Martini, Ireni za prigrizke na poti, ki pridejo še kako prav, gospodu Mateju Nastranu za duhovno besedo in vsem, ki nas vsako leto podprete, da soustvarimo nekaj lepega in dobrega, ki nas vse bogati.