Pobrateno pohodništvo

Člani Planinskega društva Vipava so se zadnje dni julija in prvi teden v avgustu udeležili skupnega tabora v Franciji z društvom Julka iz pobratene francoske občine Lumbin. Po spletu okoliščin sem se znašel na avtobusu, ki nas je odpeljal v Francijo, natančneje v Aillon-le-Jeune, kjer smo preživeli naslednjih 6 dni. Vožnja med meni le na videz poznanimi ljudmi je trajala okrog 12 ur z vmesnimi »polna miza hrane in pijače domače produkcije« postanki. V to malo francosko vasico sem tako prispel v ponedeljek zvečer, s polno torbo hrane, ki se je niti dotaknil nisem, ker potrebe ni bilo. Sploh ni bilo časa, da bi se okoli razgledal, ko so nas domačini oz. bolje rečeno predstavniki Julke, francoskega društva iz Lumbina, ki je v veliki meri zaslužno za pobratenje vipavske občine s francosko lumbinsko, začeli streči od spredaj in od zadaj, s sladkimi, mesnimi in tekočimi dobrotami. Zalaganje s hrano nas je spremljalo celotno druženje, od samega začetka pa tja do konca.

Kot rečeno sem sam bil neznanec med ljudmi, ki se poznajo že več let, se družijo in sodelujejo v različnih društvih, prevalentno v planinskem društvu in ki so kot pravi veterani dali za sabo marsikaj. Sam sem sprva le previdno opazoval in skušal dojeti socialno hierarhijo družbe, ki se je formirala znotraj 18 (?) udeležencev izleta v obliki manjših skupinic, ki pa so delovale složno in vključujoče. Nekateri so skrbeli, da nismo bili lačni, drugi so skrbeli, da nam ni bilo dolgčas, tretji pa, da je vse potekalo, kar se da tekoče.

V jedilnici je bil na oglasni deski obešen razpored predvidenih tedenskih aktivnosti. Za vsakega se je našlo nekaj. Za tiste z urnim in kondicijsko bolj opremljenim korakom so bile daljše ture, medtem za tiste manj natrenirane, nekoliko krajše in položnejše. Sam se imam sicer za rekreativnega pohajača, sem se pa kljub temu pridružil ekipi, ki je zbrala daljše in malenkost zahtevnejše ture.

Prvega pohoda in dviga na Mont Colombier se nas je udeležilo največ. Navdušile so nas zelene pašniške vedute ter pogledi na višje alpske sestoje v daljavi, med drugim tudi Mont Blanc. Čeprav so se nekateri bolj potili kot drugi, nekateri potrebovali kakšno minutko več in so morali pojesti sendvič več, je, kot vedno, trud na vrhu poplačan z nagrado, ki jo le stežka opišeš.

Naslednji dan smo se dvignili na Mont Margeriaz, pozimi smučarsko planoto nasproti prej omenjenemu Mont Colombierju. Svet je bil tokrat drugačen, še vedno pašniško zelen, vendar z mnogo več kamenja. V četrtek smo obiskali Chambery, se sprehajali po njegovem starem mestnem jedru, se dotaknili slonovega rilca na znamenitem mestnem vodnjaku, nato pa se z barčico preko Lac de Bourget, najglobljega in odvisno od vremena tudi največjega naravnega jezera v Franciji, zapeljali do Abbaye d’Hautecombe, cistercijanskega samostana, kjer smo se lahko pobližje srečali z njegovimi interierji.

Zvečer je bil slovensko-francoski večer, družabni dogodek, na katerem se tradicionalno na mizo postavi vse dobrote, ki jih premore naša čudovita dolina v spremljavi večno zelenih slovenskih pesmi. Francozi se podobno niso držali nazaj in za svoj del poskrbeli z domačo hrano in lajno ter lajnarjem, ki je bil rojen, da je lajnar. Boljšega opisa tu ne morem dati.

V petek smo se v manjšem številu zopet dvignili na višjo nadmorsko višino na Rochers de la Badaz, v primerjavi s prejšnjimi vzponi ostrejšim kamnitim vrhom z močno vegetacijo pod samim vrhom ter nekoliko ožjim dostopom. Pogledi na bližnje, zdaj že znane vzpetine in vrhove, pa je bil še vedno zelo lep.

Popoldne smo imeli čas, da si v lokalni fromažeriji napravimo zaloge sira do konca koledarskega leta, kar so nekateri tudi storili in to večkrat. Tudi sam sem bil med njimi, saj je njihov sir naravnost čudovit.

In prišla je sobota in čas, da se iz ene doline premaknemo nazaj v drugo. Vračali smo se čez Annecy, mesto s cvetlicami okrašenimi vodnimi kanali in promenadami, za sam zaključek izleta pa smo se ustavili v Chamonixu, znameniti izhodiščni turistično alpinistični točki na meji z Italijo in v neposredni bližini Mont Blanca.

Končno lahko rečem, da sem več kot zadovoljen, da sem imel možnost obiskati ta mali košček Francije. Pa ne le zaradi športnih aktivnosti, čudovitega vremena, znosnih poletnih temperatur, odlične hrane in pijače, temveč predvsem zaradi odprtih ljudi z naše kot tudi s francoske strani. Nadvse zabavno mi je bilo to med jezikovno posredovanje in usklajevanje. Res mi je bilo v veliko veselje, da sem lahko poslušal, včasih pa tudi sodeloval pri zgodbah, ki se ti spišejo, če le dvigneš rit in greš na zrak. Resnični spomini se ustvarjajo v stiku z ‘živimi’ ljudmi, ne za zasloni in umetno polepšanimi digitalnimi fasadami. Meni kot človeku, ki rad zahaja v hribe, hkrati pa še zdaleč ni planinec v pravem pomenu besede, je bilo med hojo v veliko veselje poslušati vse zgodbice s planinskih taborov, neštetih vzponov na n-tisočake, vseh mogočih prigod in nezgod ter izkušenj, ki nas delajo to, kar smo.

Če se je kaj potrdilo je to, da smo v planinah res vsi enaki, ne glede na to, kdo smo, od kod prihajamo in kaj počnemo. Ljubezen do narave, pohodništva ter do gora samih, njih izzivov, pristopov ter razmišljanj, ki se pri tem oblikujejo, res ne pozna meja in na nas deluje združevalno. To ne izjavljam kot neko frazo, temveč je to nekaj, kar resnično verjamem.

za planinsko društvo Vipava Luka Lango