Kategorija: Vodniško izletniški odsek

V Planinskem društvu Vipava smo v aprilu opravili z dvema vzponoma na vrhove, in sicer Učko in Srnjak.
Srnjak leži nad Logatcem in je z 919 metri nad morjem lep razglednik vse do Ljubljanske kotline, Slivnice in v jasnem vremenu tudi do Triglava. Na poti lahko opazujemo mnogo zgodovinskih ostankov – ozkotirna železnica iz 1. svetovne vojne, rimska utrdba na Lanišču, ki je takrat veljala za obrambno črto Rima pred sovražniki, vojašnica, ki je takrat stala na rapalski meji ter ločevala Italijo in Jugoslavijo. Pohodniki so pot opravili s Kalc, od koder so v treh urah opravili z dobrimi tristo »višinci«.

Naslednji dan, v nedeljo je sledil zahtevnejši izlet »z morja na hrib« na sosednjo Učko.
S kombiji smo se odpeljali do kraja Medveja, ki leži praktično ob morju, in si za izhodišče izbrali to točko. Vzpon je sprva potekal po ozkih in strmih uličicah in stopnicah do Lovranske Drage. Tu smo zavili v lepe bukove gozdove, ki se pno vse do zadnjega vzpona, ki poteka po golem pobočju Učke.
Vrh nam je postregel z odličnim razgledom na Kvarner in hrvaško Istro, vodnik pa je iz nahrbtnika izvlekel gorilnik in kavo ter s tem dejanjem osrečil skoraj vse udeležence.
Sestop smo opravili preko Male Učke in se nato v Medvejo vrnili ravno pravšnji čas, ko je bilo na nebu še ravno dovolj sončnih žarkov, da so nekateri zaplavali v morju in tako opravili popolno regeneracijo.

V juniju smo izvedli dobro obiskan družinski izlet na lokalni Špiček (domačini mu pravijo kar »Špečk«) nad Colom.  
Konec meseca pa smo se odpravili še na pohod na sosednjo Hrvaško, natančneje v Bele in Samarske stene, ki se jih drži naziv strogega naravnega rezervata. Veljajo za hrvaško območje planinskega masiva Velike Kapele med Gorskim Kotarjem in Severnim Velebitom ter južno pod Bjelolasico. Pot nas je vodila do Mrkopalja, rojstnega kraja našega Jakova Faka, nato pa do 13. kilometra ceste na Jesenak, od koder smo se odpravili rahlo prestrašeni na pot. Zakaj prestrašeni? Kilometer pred parkiriščem je bilo namreč potnikom prvega kombija dano videti sredi travnate jase dva medveda. Ta »strah« smo premagovali z glasnim govorjenjem in tako so se tudi višinski metri hitro nabirali. Kmalu smo dosegli prvi bivak na poti – Ratkovo sklonište v Samarskih stenah. Od tu smo se po poti »Vihoraški put« povzpeli do vrha Belih sten, od koder smo lahko opazovali znamenite štrleče kamnite skupke, sestavljene iz jurskega apnenca in obdane z mešanimi drevesnimi vrstami (jelka, smreka, bukev).
S poplezovanjem smo sestopili do planinskega doma Dragutina Hirtza, kjer smo z našimi sosedi izmenjali nekaj besed – dejali so, da mi pridemo k njim po kilometre, oni k nam pa po višinske metre.
Po ogledu blizu stoječega novega bivaka Miroslava Hirtza smo po gozdni »Begovi stazi« sestopili do našega izhodišča.

 V začetku julija smo se z mejnega prehoda Učja po severni strani povzpeli na Kobariški Stol, katerega greben velja za najdaljšega daleč naokrog. V dolžino meri kar 34 kilometrov in se razteza med Kobaridom in Huminom na italijanski strani. Na poti smo imeli kar dobršen del poti senco, na planini Božca pa se je vreme malce skisalo in prešli smo v meglen vršni greben. Nekaj razgledov nam je ta imeniten razglednik sicer ponudil, a smo se po malici kmalu podali nazaj na planino, saj nas je ogromna čreda koz na sestopu do nje prijetno vabila, da poskusimo njihov sir in si ga nekaj odnesemo s seboj v dolino. Za pravšnjo osvežitev po koncu lepega dne je poskrbela še reka Nadiža, v katero smo hitro poskakali.

Sredi julija smo se že v zgodnjih urah odpravili na pot iz Vipave, saj nas je čakal vzpon na Špik.
V hladnem objemu reke Pišnice smo začeli s hojo po utrjenem kolovozu, kmalu pa nas je pot vodila na sončna travnata pobočja. V nadaljevanju je sledilo še nekaj lažjega poplezovanja do samega vrha in že smo stali na izjemnem razglednem vrhu, s katerega se nam odpre lep pogled na Martuljško skupino z izstopajočo Škrlatico. Po skupinskem fotografiranju smo se odpravili čez Kačji graben. Sprva smo bili primorani sestopiti po snežišču in nato po dolgem melišču, ki spodaj preide v gozd z nizkim rastjem. Sestop nas je kar vse dodobra izmučil, kar so nakazovali prihodnji dnevi. Na cilju smo se ohladili v ledeno hladni Pišnici in izlet zaključili v Mihovem domu. Konec julija je sledil že 41. planinski tabor, tokrat na Jezerskem.
Številčna ekipa je med taborniškimi vragolijami in igrami med drugim osvojila tudi najvišji vrh KSA – Grintovec, Veliki vrh, Stegovnik ter še nekaj manjših in krajših pohodov.
Letošnji tabor je zaznamovala velika količina padavin in nenehna borba »kako ostati suh«.

Sredi avgusta je bil čas za obisk Dolomitov, kraljice Zoldanskih Dolomitov Monte Civette, ki v svojo višino meri kar 3220 metrov.
Po zelo zgodnjem štartu (ob 3. uri) nas je pot vodila mimo Pordenona, Longaroneja vse do vasice Dont, nato pa do planine Grava, ki je bilo naše izhodišče za začetek vzpona. Po slabi uri lahke hoje smo prišli do vstopa v izjemno zahtevno ferato »Alleghesi«. Tu smo si nadeli vso potrebno varovalno opremo in se pogumno podali v navpično steno, v kateri smo prebili debele 4 ure. Ves čas so nas spremljali pogledi na skupino Tofan in Cristalla, najbližjega in mogočnega Pelma ter višje tudi na skupino Piz Boe. Na vrhu smo si zasluženo drug drugemu čestitali, se fotografirali in se po krajšem odmoru odpravili na zahteven in precej šodrast spust. Pri koči Torrani, ki se nahaja malo nad 3000 metri, smo si privoščili še nekaj priboljškov in se podali nazaj v smeri izhodišča.

V septembru smo se ponovno odpravili v Dolomite, tokrat na lahko dostopen in zelo razgleden vrh v osrčju velikanov Dolomitov, Monte Rite. Za izhodišče smo si izbrali visoko ležeč prelaz Cibiana di Cadore (1536 m). Vzpon smo začeli sprva po makadamski cesti ter jo nato v nekaj okljukih tudi skrajšali po gozdnih poteh. Na vršnem delu smo lahko opazovali Monte Civetto, Monte Pelmo ter tudi Antelao, Sorapiss in v daljavi Monte Duranno. Tik pod vrhom je Reinhold Messner v spomin tudi preizkušanim prebivalcem teh odročnih krajev v opuščenih vojaških objektih iz več vojn uredil gorski muzej po imenu Messner. V muzeju smo opazovali tedanjo opremo za visokogorje, izjemne fotografije različnih gorstev sveta in zanimive zapise ter videoposnetke. Sestop je sledil po stari vojaški cesti.
Nazaj grede smo se ustavili še v vasi Longarone, kjer se v letošnjem letu spominjajo tragične 60-obletnice (9. oktober 1963 ob 22.42) od nesreče v dolini Vajont, ko je pljusk vode čez 262 metrov visoki jez pod sabo pokopal skoraj 2000 ljudi, od tega je bila dobra četrtina otrok.