Nad Lonicami: Zermula (2143 m) s sosedom

Člani PD Vipava radi odkrivamo tudi bolj osamljene kotičke naše gorske soseščine. Nad prijaznim, prav domačnim prelazom Lonice/Cason di Lanza, ki precej drzno povezuje Kanalsko in Šempetrsko dolino z dvema izhodiščema na p, Pontebbo – za nas Tabljo – na vzhodu, in Paluzzo na zahodu, se na obe strani neba dvigajo zanimivi gorniški cilji. Tokrat izbiramo severna pobočja Zermule (2143 m), prvega v celoti »italijanskega« greben Karnijskih Alp, ki ga je zaradi stražarske lege oplazila velika vojna, o kateri še danes dovolj pozornemu mimohodcu pričajo številni rovi, bunkerji in strelne line ob poti. Etimološki izvor imena, ki kajpak sega v bogato furlansko izročilo in pomeni »kalček«, zagotovo ubeseduje pogled na prostrana, s travniki posejana južna pobočja. Z razglednega vrha, čez katerega med drugim teče točkovna tranzverzala 60 Vrhov Prijateljstva, nam oči segajo navzgor v smeri venca nad Mokrinami/Pramollo/Nassfeld z najbližjim Velikim Koritnikom/Creta di Aip/Trogkofel in nič kaj oddaljenim Konjskim špikom/Monte Cavallo/Rosskofel, proti zahodu iščejo robove masiva Cogliansa nad prelazom Monte Croce Carnico na eni, na jugu ni daleč do Sernia in Grauzarie, na zahodu pa že vohamo, kar od Juljijcev ostaja čez državno mejo.

Predviden je vzpon po precej navpični, a dobro razčlenjeni ferati na vrh, sledi spust na spodnjo škrbino Lanza in nazaj proti izhodišču. Kdor bi rad turo nekoliko podaljšal in precej začinil, pa se bo lahko preizkusil še v ferati Alpincev na bližnji, s križem in soldaško preteklostjo zaznamovani kucelj Zuc della Guardia (1911 m).


Časovnica: 2.30 h vzpon na Zermulo, 45 min vzpon na Zuc della Guardio, 3 h sestop
                     pot premaga 700 vš.m.

Oprema: Klasična pohodniška z visokimi planinskimi čevlji. Obvezen je varovalni trojček (možna izposoja). S seboj imejte sončno kremo, sončna očala, pokrivala, zaščita proti klopom, osebno prvo pomoč, razkužilo, masko ter palice (priporočljive). Hrana in pijača iz nahrbtnika. Na poti ni koč.

Zahtevnost ture: Pot je tehnično zelo zahtevna, tura je krajša in kondicijsko manj naporna, čeprav zahteva precejšnjo moč v rokah in obvladanje gibanja v skali

Odhod: V nedeljo, 24. julija 2022 ob 6.00 v Vipavi (pri ŠGV), prevoz s kombiji.
              Stroški goriva se razdelijo med vse udeležence, nečlani društva plačajo dodatnih 7€.

Število prijav je omejeno!
Prijave zbira
Marko (puc.marko@gmail.com/031800384) do petka zvečer, 22. julija 2022.


Izlet vodita Jernej Šček in Marko Puc, oba VPZS

Udeleženci se izleta udeležijo na lastno odgovornost!

V primeru izredne slabe vremenske napovedi si PD Vipava pridružuje pravico do spremembe/odpovedi izleta.

NAPOVEDNIK:
30/31 julij OKOLI LASTOVIC in VELIKI NABOJS

Jof Fuart / Viš (2666m)

V furlanskem prevodu sliši na ime Močna gora. To s svojimi nedostopnimi piramidami Viš tudi upraviči s severozahoda, od koder je najmogočnejši. Na zahodu mu dela družbo predvrh Turn nad Zadnjo špranjo, ki leži nad škrbino Zadnje Špranje, ki oddeljuje ožji masiv Viša od Koštrunovih špic. Onstran gore se grebeni spuščajo v škrbino Prednje Špranje, kjer se stikata Viševa in Montaževa skupina. Sosed na severu je Veliki Nabojs, loči pa ju globoko zarezana škrbina. Njegova stena nad Žabniško krnico je najstrmejša ter se skupaj z ostenji Gamsove matere in Divje koze združuje v eno najlepših obzidij Julijskih Alp. Južna pobočja gore so bolj kot ne položna in se v terasah spuščajo v Jezersko dolino. Posebnost Viša so ti. Božje police. Gre za neprekinjeno originalno in velikopotezno plezalno smer okrog gore, ki jih je odkril Kugy. Prva sta jih preplezala leta 1930 Comici – Cesca.
Z vrha na katerem stoji kip Sv. Marije in ob njem križ je lep razgled na okoliške vrhove med katerimi izstopa Montaž. 
Naše izhodišče bodo Bele vode iz katerih se bomo povzpeli do koče Corsi in se nato odločili (glede na skupino) za običajni vzpon ali vzpon po zavarovani poti Anite Goitan na vrh. Ob koncu bo možnost osvežitve v Rabeljskem jezeru (kopalke).


Časovnica: 5-6h vzpon, 4-5h sestop
                     pot premaga 1700 vš.m.

Oprema: Klasična pohodniška z visokimi planinskimi čevlji. Obvezen je varovalni trojček (možna izposoja). S seboj imejte sončno kremo, sončna očala, pokrivala, zaščita proti klopom, osebno prvo pomoč, razkužilo, masko ter palice (priporočljive). Hrana in pijača iz nahrbtnika. Koča Corsi je na pol poti in bo odprta.

Zahtevnost ture: Pot je zelo zahtevna, tura je dolga in naporna in terja kondicijo ter izurjenega planinca

Odhod: V nedeljo, 17. julija 2022 ob 4.00 v Vipavi (pri ŠGV), prevoz s kombiji.
              Stroški goriva se razdelijo med vse udeležence, nečlani društva plačajo dodatnih 7€.

Število prijav je omejeno!
Prijave zbira
Marko (puc.marko@gmail.com/031800384) do petka zvečer, 15. julija 2022.


Izlet vodita Jurij Nabergoj in Marko Puc, oba VPZS

Udeleženci se izleta udeležijo na lastno odgovornost!

V primeru izredne slabe vremenske napovedi si PD Vipava pridružuje pravico do spremembe/odpovedi izleta.

NAPOVEDNIK
– 23/24 JULIJ 2022 MONTE ZERMULA

Škrlatica (2740m)

Škrlatica velja za najvišji vrh velikega gorskega masiva med dolino Vrat in Veliko Pišnico ter drugi najvišji vrh Vzhodnih Julijskih Alp. Z vseh strani jo obdajajo strme stene; z juga in vzhoda je videti kot mogočna trdnjava s številnimi stolpi. Najlepšo podobo kaže s severozahoda – tu se iznad krnice Velike Dnine dviga njena mogočna stena, ki skupaj s stenama Rakove špice in Rogljice tvori eno najlepših obzidij v naših gorah. Od tod tudi ime Škrlatica, saj prav to mogočno ostenje obsije sonce pred sončnim zahodom, ki ustvari škrlatno barvo. Vrh je povezan v znamenito Martuljkovo skupino gora. Prvopristopniki na vrh z juga so bili leta 1880 Kugy, Komac in Kravanja, ki so 16 let pozneje osvojili vrh še preko severne stene. Še danes ohranja sloves težke gore in naporne ture in kljub zavarovani poti ni deležna množic. Z vrha se lepo vidi severna Triglavska stena in divje ostrice Martuljških gora na severu. V šali rečeno Škrlatica z razgledom v nečem celo prekaša Triglav – pogled na sam Triglav.
Mi bomo svojo pot začeli v Vratih in sestopali po isti poti nazaj. Ob povratku bo možnost osvežitve v Savi Dolinki (kopalke).


Časovnica: 5-6h vzpon, 4-5h sestop
                     pot premaga 1800 vš.m.

Oprema: Klasična pohodniška z visokimi planinskimi čevlji. Obvezna je čelada (možna izposoja). S seboj imejte sončno kremo, sončna očala, pokrivala, zaščita proti klopom, osebno prvo pomoč, razkužilo, masko ter palice (priporočljive). Hrana in pijača iz nahrbtnika. Koča na izhodišču bo odprta, vmes je le bivak, vode po poti ni.

Zahtevnost ture: Pot je zelo zahtevna, tura je dolga in naporna in terja kondicijo in izurjenega planinca

Odhod: V soboto, 9. julija 2022 ob 4.00 v Vipavi (pri ŠGV), prevoz s kombiji.
              Stroški goriva se razdelijo med vse udeležence, nečlani društva plačajo dodatnih 7€.

Število prijav je omejeno!
Prijave zbira
Marko (puc.marko@gmail.com/031800384) do četrtka zvečer, 7. julija 2022.


Izlet vodita Jurij Nabergoj in Marko Puc, oba VPZS

Udeleženci se izleta udeležijo na lastno odgovornost!

V primeru izredne slabe vremenske napovedi si PD Vipava pridružuje pravico do spremembe/odpovedi izleta.

NAPOVEDNIK
– 16/17 JULIJ 2022 VIŠ
– 23/24 JULIJ 2022 MONTE ZERMULA

Vipavski planinci v Karniji

Začetek poletne sezone smo začeli tokrat v Karniji, in sicer z vzponom na Monte Navagiust. Odpeljali smo se v smeri Italije proti Sappadi. V prisrčni vasici Rigolato, ki je obdana s hribi, smo si privoščili jutranjo kavo. Nato smo odšli do našega izhodišča, v dolino Val Degano nad krajem Forni Avoltri. Tu smo se pripravili in odšli na našo pot v smeri potoka Rio Sissanis proti sedlu Sella Sissanis, ki leži nad jezerom Lago Pera in nudi že prekrasne razglede. Tu smo zavili v smeri zahoda proti našemu vrhu. Po grebenski poti in v zadnjih metrih pod vrhom tudi nekaj tehnično zahtevnejšemu delu smo prišli na maloprostoren vrh Monte Navagiust, ki meri 2129 metrov v višino. Pod samim vrhom je kar nekaj sledi iz vojnih časov. Z vrha smo lahko opazovali bližnjo Monte Volaio na vzhodu ter vse osrednje vršace Karnijskih Alp na zahodu, manjkal ni niti Antelao, ki je kukal v daljavi. Vrnili smo se po isti poti nazaj na sedlo, kjer smo imeli malico. Manjša skupina je odšla še do avstrijske meje na sedlo Passo Giramondo, ostali pa so sestopali mimo jezera Lago Pera do planšarije Casera Bordaglia di Sopra ter nato do jezera Bordaglia. Tu je bil čas za daljši odmor v senci in tako čas tudi za namakanje nog v jezeru. Sestop smo nadaljevali mimo cerkvice San Giovanni Bosco do nižje ležeče planšarije Ricovero Casera Bordaglia di sotto. V nižjem delu smo si ogledali še sotesko in nekaj slapov, ki jih dolbi reka Rio Bordaglia, ki se izteče v reko Torrente Degano. Turo smo zaključili v vasici Rigolato, kjer dobrot ni manjkalo – na tem mestu iskrena hvala tudi naši vedno zvesti Majdi.
Spremljajte nas tudi v poletnih mesecih, ko za vas pripravljamo kar nekaj zanimivih izzivov, zato poziv, da se nam pridružite na kakšni akciji.

Raziskovanje soteske Pekel

Sobotnega dopoldneva smo se zbrali v Vipavi, od koder smo odšli do Borovnice ter vse do gostišča Pekel, ki je tudi izhodišče za začetek poti v temačno in vlažno sotesko Pekel, ki je nastala zaradi ugrezanja Ljubljanskega barja. Tam so se nam pridružili še tamkajšnji nekdanji Vipavci in skupaj smo odšli po senčni poti do prvih »lojtrc«, ki imajo to posebnosti, da so narejene iz ostankov železniških tirov. Višje nam je bilo v pomoč tudi nekaj klinov in že smo bili pri razgledni točki na Hudičevem zobu (posebna skala, ki je z zahodne strani videti kot nekakšen zob), od koder se lepo vidi sosednje vasi, Ljubljansko barje ter v ozadju tudi Storžič. Nadaljevali smo proti vrhu soteske reke Otavščice, kjer je nekoč stal Pokojiško-Padeški mlin in pri stičišču dveh planot – Menišije in Bloško – Rakitniške zavili nazaj v smeri izhodišča. Otavščica izvira na Bloško-Rakitniški planoti in se nižje, blizu Dražice, združi s Prušnico in se kot Borovniščica zlije v Ljubljansko barje, od tam pa v Ljubljanico. Do vrha soteske smo lahko opazovali prve tri slapove, na sestopu pa še četrti in peti slap. Vsi merijo v višino več kot 15 metrov, najvišji celo 22 metrov. Družbo so nam skozi celo pot delali tudi gamsje družine, ki so se podile okrog nas. Ob prihodu na izhodišče smo nekateri še izkusili temperaturo vode, a le s hojo do kolen. Zaključili smo z mesnimi dobrotami na Turistični kmetiji Košir na Pristavi, ki stoji tik nad sotesko.