Z vipavskimi planinci na Jezerski Stog, Adama in Evo

Na jesensko nedeljo v sredini oktobra smo tokrat vipavski planinci izbrali za obisk bohinjske vrhove nad Fužinarskimi planinami, ki vsi presegajo 2000 m višine. Ne preveč zahtevna tura omogoča odmik od mestnega vrveža in pogled na skalnate vrhove v bližini ter seveda na sam Triglav. Zaradi vse krajšega dne smo kot pravi pohodniki dan začeli še v temi, po poti napolnili zadnje prostore v vozilih in s pohodom pričeli pri planini Blato nad Staro Fužino. Po lovski poti smo v eni uri in pol prišli do planine Krstenica, kjer so sicer še vidne sledi neurja (podrta drevesa), a pot je povsem lepo prehodna. Tu je sledil prvi postanek, osvežitev z izvirsko vodo in jesenske barve narave so nam že slikale lepe razglede. Ne preveč zahtevna pot v jesenskih barvah in v jasnem vremenu s prav primerno temperaturo za hojo je ekipo 28 članov, iz sicer različnih planinskih društev, povsem razvedrila proti Jezerskemu prevalu (1945 m), kjer se že odprejo veličastni pogledi na okoliške vrhove. Sam vrh Jezerskega Stoga (2040 m) pa nas je nagradil še s kakšnim vrhom več in vprašanjem več, kaj vidimo v okolici. Ogradi, Debeli Vrh, Škednjovec, Mišelj vrh, Triglav, Tosc in Viševnik ni bilo dilem, za ostale smo se dokončno prepričali še s pogledom z Adama. Sledil je spust po isti poti do odcepa po nemarkirani stezi, ki se ponovno vzpne do Adama (2012 m) in Eve (2019 m). Na vrhu med njima smo se razdelili v dve ekipi, ena se je podala še na zadnji 2079 m visok Prevalski Stog v tej verigi in sestopila na Mišeljski preval (1995 m) po markirani stezi nazaj na Lazovški preval (1966 m), druga ekipa pa nazaj po isti nemarkirani poti do slabše vidne steze, ki se je dvignila za 150 m na isti preval, kjer sta se ekipi združili, nedeljsko popoldansko razpoloženo odpočili in se skupaj spustili do planine V Lazu (1560 m). K vozilom smo se vrnili po osmih urah hoje. Dneva si bolje ne bi mogli zamisliti. Tura, sicer tehnično nezahtevna, terja mogoče nekoliko orientacijske predpriprave, predvsem pa tudi kondicije, vsaj s psihološkega stališča vzponi, spusti in ponovni vzponi utrujajo, kar pa sicer ni povzročalo prevelikih težav, da pohodniki ne bi uspeli premagati tudi teh ovir. Prav vsakemu udeležencu gre zahvala za prijetno doživljanje in hitro minevanje napornega koraka v strmino in lahkotnega v dolino. Naj nas gore še naprej povezujejo, zato vabljeni k naslednjim skupnim turam.

Dolžina trase: 17,48 kilometra
+ višinska razlika: 1549 metrov