Otmarjeva pot 2019

Pohod po Otmarjevi poti bo na prvo soboto po »Sv. Treh kraljih« in sicer v soboto, 12. januarja 2019.

Začetek ob 6. uri v cerkvici sv. Urbana, ki stoji ob cesti v Podrago, približno 200 m od magistralne ceste Ljubljana – Nova Gorica (odcep za Podrago je med Podnanosom in Vipavo). Ob cerkvici sv. Urbana je možno parkirati avtomobile.

V podraški župnijski cerkvi sv. Mohorja in Fortunata bo približno ob 6.30 uri sv. maša za + g. Otmarja Črnilogarja. 

Zahtevnost pohoda po Otmarjevi poti: Pohod bo trajal približno pol dneva (12 ur); po »Jakobovi poti« se bomo vrnili v Podrago predvidoma okoli 17. ure. Otmarjeva pot je zelo prijetna za hojo, večinoma poteka po stezah in kolovozih. Zahtevna je zaradi dolžine (cca. 28 km) ter zaradi vzponov in spustov. Zahteva dobro kondicijsko pripravljenost.

Opomba: Pohodnik se udeleži pohoda na lastno odgovornost!

Oprema: Planinska, pohodniška… S seboj imejte tudi čelno svetilko, hrano in pijačo.

Organizator: Peš romanje organizira Planinsko društvo Vipava v sodelovanju z župnijami Podraga, Vrabče in Štjak.

Informacije:

Leon Kodre, tel.: 051234143 (zvečer)

V primeru izredno slabega vremena bo pohod odpadel!

VABLJENI!

 

Otmarjeva pot. Idejo za pot iz Podrage na Štjak, ki se vije mimo desetih cerkva, je predlagal + g. Otmar Črnilogar, duhovnik, profesor latinščine in grščine ter filozofije, prevajalec Svetega pisma (med 1980-1996 je prevajal Mdr, Sir, 1 Kor, 2 Kor, 1 Tim, 2 Tim, Tit, Heb, 1Pt, 2 Pet, 1Jn, 2Jn, 3 Jn, Jud). Bil je tudi navdušen planinec in v letih 1967-1972 predsednik Planinskega društva Vipava. V letu 2006 mu je Občina Vipava v Podragi postavila spomenik.

V letu 2013 je izšla tudi knjiga pri Celjski Mohorjevi družbi z naslovom Otmar Črnilogar: človek mnogih talentov.

 

Lipnik in Dunjski vrh nad dolino Dunje

V soboto, 10. novembra, se je družba štirinajstih pohodnikov zbrala ob 4. uri zjutraj z namenom, da osvoji manj poznana vrhova nad samotno dolino Dunje v Italiji.
Po hitrem jutranjem štetju prijavljenih udeležencev smo se kar hitro odpravili na pot, saj nas je čakala kar dolga in ovinkasta vožnja do izhodišča. Preko soške doline in Bovca smo se usmerili na Predel in se mimo Rabeljskega jezera peljali do Selle Nevee ter še naprej do Raccolane. Tu smo se odcepili proti severu, v smeri vasi Dunje in se nato v kraju Pietratagliata usmerili desno na precej strmo in ovinkasto pot, ki nas je pripeljala na naše izhodišče – 1519 metrov visoko planino Poccet.
Pričakala nas je popolna megla, a nismo se vdali in smo v upanju, da se na vrhu prikukamo iz nje, podali navkreber proti našemu prvemu vrhu, 1950 visokemu Lipniku (Monte Schenone). Vrh smo dosegli v dobri uri hoda, a razgledov žal nismo imeli. Vsi smo združno sklenili, da se semkaj še vrnemo, saj te vrhove krasijo krasni razgledi, sploh na mogočno zahodno steno Montaža. Z vrha smo se rahlo spustili do sedelca in se nato usmerili naprej vzdolž grebena na nekoliko višji Dunjski vrh (Jof di Dogna). Pot skozi ruševje in mokre trave nas je po dobri uri hoda spet pripeljala na 1961 metrov visok vrh, kjer smo si privoščili malico in krajši postanek. Za nazaj do sedla smo izbrali isto pot in se na sedlu odcepili še na 1840 metrov visoki Clap del Jovel in se v krožni poti vrnili na naše izhodišče. Ker nam vreme ni in ni hotelo ustreči, smo se po hitrem povratku odločili, da obiščemo še dolino Dunje, ki slovi po strmo padajočih stenah svojih dveh velikanov, ki se dvigata nad njo – Montaža in Strme peči. Zapeljali smo se do vasice Chiout, ki leži globoko v sami dolini in si od tam ogledali Montaž, pogled nanj se je rahlo odprl – morda prav za nas.
Nazaj grede smo se ustavili še v bližini vasi Stretti, ki leži pred Sello Neveo, ter si ogledali čudovit 80-metrski slap Fontanone di Goriuda. Sklepno dejanje celotnega dne smo povzeli ob dobri hrani in pijači v okolici Bovca in se v rodne kraje vrnili v večernih urah.
Vabljeni, da se udeležite takih pohodov tudi v prihodnje, saj nam je skupaj lepše.

Dolžina trase: 9,36 kilometra
+ višinska razlika: 949 metrov

Z vipavskimi planinci na Jezerski Stog, Adama in Evo

Na jesensko nedeljo v sredini oktobra smo tokrat vipavski planinci izbrali za obisk bohinjske vrhove nad Fužinarskimi planinami, ki vsi presegajo 2000 m višine. Ne preveč zahtevna tura omogoča odmik od mestnega vrveža in pogled na skalnate vrhove v bližini ter seveda na sam Triglav. Zaradi vse krajšega dne smo kot pravi pohodniki dan začeli še v temi, po poti napolnili zadnje prostore v vozilih in s pohodom pričeli pri planini Blato nad Staro Fužino. Po lovski poti smo v eni uri in pol prišli do planine Krstenica, kjer so sicer še vidne sledi neurja (podrta drevesa), a pot je povsem lepo prehodna. Tu je sledil prvi postanek, osvežitev z izvirsko vodo in jesenske barve narave so nam že slikale lepe razglede. Ne preveč zahtevna pot v jesenskih barvah in v jasnem vremenu s prav primerno temperaturo za hojo je ekipo 28 članov, iz sicer različnih planinskih društev, povsem razvedrila proti Jezerskemu prevalu (1945 m), kjer se že odprejo veličastni pogledi na okoliške vrhove. Sam vrh Jezerskega Stoga (2040 m) pa nas je nagradil še s kakšnim vrhom več in vprašanjem več, kaj vidimo v okolici. Ogradi, Debeli Vrh, Škednjovec, Mišelj vrh, Triglav, Tosc in Viševnik ni bilo dilem, za ostale smo se dokončno prepričali še s pogledom z Adama. Sledil je spust po isti poti do odcepa po nemarkirani stezi, ki se ponovno vzpne do Adama (2012 m) in Eve (2019 m). Na vrhu med njima smo se razdelili v dve ekipi, ena se je podala še na zadnji 2079 m visok Prevalski Stog v tej verigi in sestopila na Mišeljski preval (1995 m) po markirani stezi nazaj na Lazovški preval (1966 m), druga ekipa pa nazaj po isti nemarkirani poti do slabše vidne steze, ki se je dvignila za 150 m na isti preval, kjer sta se ekipi združili, nedeljsko popoldansko razpoloženo odpočili in se skupaj spustili do planine V Lazu (1560 m). K vozilom smo se vrnili po osmih urah hoje. Dneva si bolje ne bi mogli zamisliti. Tura, sicer tehnično nezahtevna, terja mogoče nekoliko orientacijske predpriprave, predvsem pa tudi kondicije, vsaj s psihološkega stališča vzponi, spusti in ponovni vzponi utrujajo, kar pa sicer ni povzročalo prevelikih težav, da pohodniki ne bi uspeli premagati tudi teh ovir. Prav vsakemu udeležencu gre zahvala za prijetno doživljanje in hitro minevanje napornega koraka v strmino in lahkotnega v dolino. Naj nas gore še naprej povezujejo, zato vabljeni k naslednjim skupnim turam.

Dolžina trase: 17,48 kilometra
+ višinska razlika: 1549 metrov

Izlet v neznano s planinskim društvom Vipava

Na soboto, 29. septembra 2018, se je družba sedmih zbrala na parkirišču ŠGV z enim ciljem – gremo v neznano.
Ob 7. uri zjutraj smo se s kombijem odpeljali Razdrtemu naproti. Od samega začetka so udeleženci ugibali, kam se podajamo. Letela so imena ciljev (od Nanosa, Vremščice, Gorenjske do Notranjske itd.), a ko smo zavili v smeri Črnega Kala, je hitro nekaj visoko letečih ciljev odpadlo. Ko smo v Črnem Kalu zapustili avtocesto in se podali v smeri Hrastovelj, je bilo jasno, da zelo verjetno gremo na Kraški rob. In res je, odšli smo proti našemu izhodišču – Zazidu. Od tu smo zakorakali sprva v smeri Brežca pri Podgorju in nato zavili na naš prvi vrh – 890 metrov visoki Golič. Tu smo se za kar lep čas ustavili v visoki travi izza vrha, saj je na samem vrhu kar precej pihalo. Nekaj smo si privoščili iz popotne torbe in odšli z burjo proti 804 metre visokemu Lipniku, ki smo ga ves čas opazovali. Odpirali so se razgledi proti Slavniku in Podgorju pod njim, Hrvaški ter tudi do morja. Z Lipnika smo se po precej slabo markirani poti spustili nazaj na naše izhodišče. Izlet smo zaključili ob dodobra obloženi mizi, za katero je poskrbela gospa Majda iz trgovine Cajna, za kar smo ji  vedno znova hvaležni.
Kam gremo pa naslednje leto?

Dolžina trase: 18.12 kilometra
+ višinska razlika: 882 metrov