Kategorija: Mladinski odsek

Večina udeležencev je imela v ponedeljek izobraževalni dan. Potepali so se po Logu pod Mangrtom in se zanimali za zgodovino kraja in okolice. Podrobneje pa so se podučili tudi o prehrani. Skupina petih deklet pod vodstvom vodnika in vodnicepa so se povzpela na Mangart (Monte Rebelde). Do sedla smo šli z avtomobili nato pa nahrbtnik na rame in hop pod goro. Pred kržiščem Slovenska-Italjanska smer smo si oprtali popolno opremo za gibanje po zelo zahtevnih poteh (čelada, pas, samovarovalni koplet) in po ponovitvi uporabe krenili na pot. Za dekleta je bila to ena prvih poti, kjer so uporabljale polno opremo, a so se izkazale in celo pot opremo tudi pravilno uporabljale.

Ko smo prišli nazaj v tabor je bil ravno čas kosila. Po kosilu pa športne aktivnosti oz. odbojka. Najprej so igrale ekipe za olimpijado nato pa smo se pomerili še z ajdovsko delegacijo, ki je taborila v sosednji dolini Bavšice. In po napetih bojih in strastnem navijanju je Vipava popolnoma nadigrala Ajdovščino. Zmagali so tako ekipa starejših kot ekipa mlajših. 

Sreda je bila spet bolj turistična. Zjutraj smo pripravili manjši adrenalinski park, hoja po vrvi nad potokom in žičnico čez potok. Otroke je najbolj navdušila hoja po vrvi. Nato še krajše izobraževanje s področja orientacije in otroci so bili že pripravljeni za orientacijsko tekmo. Vsaka skupina si je izbrala jokerja izmed mladincev, a ti mladinci niso smeli dosti pomagati. Progo ki jo je postavil Mitja so vse ekipe brez težav rešile kot za malico. Po kosilu pa še finale odbojke in dan se je bližal k koncu. Dva dni počitka je že preveč, zato v četrtek pohod.

Jerebica za “tamočne” in Možnica za vse ostale sta bili destinaciji za planince v četrtek. Pot na Jerebico je strma in se kar ne konča. Tudi ko že misliš da bo za ovinkom vrh te pot preseneti in gre še malo dol nato pa še malo naokoli in gor. Sam sem obupal na sedlu in odšel kot spremstvo pri spustu dvema našima planincema. In ravno sem prišel v tabor so že klicali da če jih lahko pridem iskat z avtomobili v Možnico. In res jih je bilo treba iskat pa ne zaradi tega ker ne bi zmogli, ampak ker je bil čas kosila in povratna tekma v odbojki. Odbojka na Ajdovskem terenu nam ni odgovarjala, vsaj starejšim ne saj so zgubili, otroci pa so še vedno kraljevali. No bistvo je to da smo se meli fajni in da smo se družili s sosedi.

Petek dan nabiralništva in znanja. Dopoldan je minil ob nabiranju gozdnih sadežev za torto. Kuharice so bile presrečne nad količino nabranega. Popoldan pa planinski kviz, še zadnja olimpijska disciplina. Zanimivo je bilo, da se kviz kar ni in ni končal, saj smo imeli dve ekipi ki sta si delile prvo mesto in so znale na večino vprašanj. Šele eno deseto dodatno vprašanje je dalo zmagovalca. Sledila je tombola nato pa še zaključek večera, ki ga je na žalost prkinil dež. Tako da smo ostali brez tabornega ognja.

Sobota pa je bila klasično v znamenju odhoda in podiranja tabora. Udeleženci do Log pod Mangrtom zapustili malce prfed dvanajsto, ostali malce kasneje.

 

 

 

No pa smo ga že končali, tabor mislim. Skoraj bi lahko rekel, da je šel prehitro mimo. Sedem dni v prijetni družbi na prijetni lokaciji ob lepem vremenu pač hitro mine, ni kaj.

Naj vam le nahitro oriše kaj vse smo doživeli. 

Zame se je tabor pričel že dolgo pred 18. 7. saj je bilo treba veliko stvari pripravit in se dogovorit, ampak zares se je začelo v petek 17. 7, ko je majhna skupina odšla gor in postavila prvi del tabora. Nato smo naslednji dan čakali da dež mine, da bi lahko postavili preostanek šotorov. Tabor se je zares začel s prihodom glavnine od 13h. Pri elektrarni na pol poti med Logom in taborom smo udeležencem predstavli tabor in pravila tabora. Ko so se razporedili po šotorih so si začeli risat zastave za olimpijado. Vsaka skupina svojo.

Olimpijada je namreč letos prvič in smo si jo zastavili podobno kot olimpijske igre samo v duhu planinstva. Več disciplij pod eno streho. Tekom olimpijade so skupine tekmovale v izdelovanju vozlov, planinskem kvizu, nabiranju gordnih sadežev, naj dežurnemu, odbojki, orientaciji, …

V soboto zvečer smo izvedli naš prvi pohod. Nočni pohod po okolici, kjer so se udeleženci naučili nočne orientacije in načina kako priklicat pomoč s pomočjo mednarodnih signalov.

Nedelji je bil namenjen krajši pohod in obisk maše. Po maši smo se odpravili po poti miru do trdnjave kluže. Tam smo se naučili izdelavo vozlov in se po malici odpravili nazaj. Ko so si otroci malce odahnili so že igrali odbojko. In nato se je začel dogovor kako bo izgledal ponedeljek. V planu je bil dvodnevni izlet, a so ga udeleženci zaradi dolžine opustili in skupaj smo naredili alternativno varianto, mangartsko sedlo in mangart. 

No in zgodaj zjutraj smo se odpravili. Prvi del poti smo hodili po markirani poti po Loški koritnicim nato smo pri lovski koči to pot zapustili in se odpravili po slabo vidni lovski poti na sedlo. Najprej so nam suhe veje oteževale prehode nato pa visoka trava. In nakoncu smo malce zaostajali za načrtovanim planom. 

Malce pod sedlom se je skupina, ki je nameravala osvojit Mangrt odcepila in šla naprej. Na križišču slovenske in italjanske poti smo se zaradi gneče in časa odločili, da jo mahnemo po italjanski poti navzgor. No gor smo se vlekli kot penzionisti. Vsaj tako se je zdelo meni, a na koncu je ura kazala drugače, 1,5h za na vrh od koče. Ni slabo. Od koče v tabor smo se pa odpeljali z avtomobili, saj bi v nasprotnem primiru zamudili večerjo.