No pa smo ga že končali, tabor mislim. Skoraj bi lahko rekel, da je šel prehitro mimo. Sedem dni v prijetni družbi na prijetni lokaciji ob lepem vremenu pač hitro mine, ni kaj.
Naj vam le nahitro oriše kaj vse smo doživeli.
Zame se je tabor pričel že dolgo pred 18. 7. saj je bilo treba veliko stvari pripravit in se dogovorit, ampak zares se je začelo v petek 17. 7, ko je majhna skupina odšla gor in postavila prvi del tabora. Nato smo naslednji dan čakali da dež mine, da bi lahko postavili preostanek šotorov. Tabor se je zares začel s prihodom glavnine od 13h. Pri elektrarni na pol poti med Logom in taborom smo udeležencem predstavli tabor in pravila tabora. Ko so se razporedili po šotorih so si začeli risat zastave za olimpijado. Vsaka skupina svojo.
Olimpijada je namreč letos prvič in smo si jo zastavili podobno kot olimpijske igre samo v duhu planinstva. Več disciplij pod eno streho. Tekom olimpijade so skupine tekmovale v izdelovanju vozlov, planinskem kvizu, nabiranju gordnih sadežev, naj dežurnemu, odbojki, orientaciji, …
V soboto zvečer smo izvedli naš prvi pohod. Nočni pohod po okolici, kjer so se udeleženci naučili nočne orientacije in načina kako priklicat pomoč s pomočjo mednarodnih signalov.
Nedelji je bil namenjen krajši pohod in obisk maše. Po maši smo se odpravili po poti miru do trdnjave kluže. Tam smo se naučili izdelavo vozlov in se po malici odpravili nazaj. Ko so si otroci malce odahnili so že igrali odbojko. In nato se je začel dogovor kako bo izgledal ponedeljek. V planu je bil dvodnevni izlet, a so ga udeleženci zaradi dolžine opustili in skupaj smo naredili alternativno varianto, mangartsko sedlo in mangart.
No in zgodaj zjutraj smo se odpravili. Prvi del poti smo hodili po markirani poti po Loški koritnicim nato smo pri lovski koči to pot zapustili in se odpravili po slabo vidni lovski poti na sedlo. Najprej so nam suhe veje oteževale prehode nato pa visoka trava. In nakoncu smo malce zaostajali za načrtovanim planom.
Malce pod sedlom se je skupina, ki je nameravala osvojit Mangrt odcepila in šla naprej. Na križišču slovenske in italjanske poti smo se zaradi gneče in časa odločili, da jo mahnemo po italjanski poti navzgor. No gor smo se vlekli kot penzionisti. Vsaj tako se je zdelo meni, a na koncu je ura kazala drugače, 1,5h za na vrh od koče. Ni slabo. Od koče v tabor smo se pa odpeljali z avtomobili, saj bi v nasprotnem primiru zamudili večerjo.
