Frustrirani zaradi dvakratnega ne-odhoda smo se odločili, da spremenimo taktiko. Ne čakamo več prostih vikendov s primernim vremenom, ampak se odpravimo ob prvem dvodnevnem lepem vremenu, pa magar …
Ta teden se je končno vse poklopilo (dodatna vzpodbuda je prišla tudi s strani šempeterske bande, ki je izkoristila pretekli vikend). Janez in Jera sta si vzela dva dni kljub natrpanemu študijskemu urniku (če verjameš je res… 🙂 ), Benđo je bil ta teden ravno na dopustu, prepričali smo še Pavleta, jaz sem pa itak vedno za (če ni ravno ekstremnih dogodkov).
V torek popoldne smo se tako ”speštali” v Berlingota in odpeljali. Pot je minila v upanju na dobro vreme (napoved se je namreč v preteklih dneh konstantno spreminjala na slabše…). Po šestih urah vožnje smo zapeljali na parkirišče/prenočišče 🙂, kjer so nam delali družbo še poljaki in dva avstrijca in se zavili v spalke.
Sledila je pa akcija! Vreme je zdržalo in tako smo imeli dva dneva plezanja ”od zore do mraka”. Stiskali smo vse kar smo dobili pod roke – še najbolj je izstopal Janez z uspešnima vzponoma v Harryu Spotterju in v Street parade – družno smo ugotovili, da se je dva dni v bistvu ”šparal”, saj je bil to njegov zadnji balvan drugega dne…
Četrtkov večer je tako prinesel popolno izpraznjenje baterij (razen pač pr Benđotu…ma kej čmo… 🙂 ), uničene blazince in dež, ostal je sam še špirit in želja, da pridemo čim prej nazaj. Po večerjici smo tako zapustili naše bivališče in še enkrat opravili pot, ki nam bo počasi postala zelo domača.
A muerte!
Matija
