Več na https://sites.google.com/site/dejankrn/trango-2010
Tehtnica časa se odločno prevesi v zadnje dejanje te odprave. Nosači so že v bazi. Še en dan prej so prišli, kot smo sprva načrtovali. Pripravljajo in pakirajo tovore. Vesel sem. Izredno vesel. Naveličan čakanja na vreme, nosače, na odhod na vse. Preveč je bilo čakanja in brezdelja, preveč. Tam sem sklenil, da se tja zagotovo ne bom več vrnil. No, ko danes tu sedaj spet gledam te krasne stene in stolpe zlato rumenih barv spet v meni prebudi tisti nemir, da bi spet …. no morda nekoč, a dobrih sten in ciljev na svetu je še neskončno!
Mučno je bilo znova in znova hoditi po grabnu navzgor, ki pelje proti izhodišču za plezanje v masivih Trango Monka, Trango Nameless Towerja, Little Trangota in Great Trango Towerja.
No poizkusili smo, kar nekajkrat vsi. Najprej sva z Jurčkom poizkusila v steni nasproti baze, kjer se je od daleč lepo videl kar dobro narejen slap, a ko sva prišla po vstopnem snežišču do pod njega in sva potem še en razstežaj potegnila kvišku sva čisto od blizu videla, da je ledu znatno premalo pa še tisto, kar ge je še ostalo je tako gnil, da komaj še stoji na steni. Ja če hočeš plezati v skupini Trangotov zimske smeri, moraš pač priti sem dva do tri mesece prej kot smo mi.
Takoj je pač moje prepričanje prikovalo na realna tla, da bodo pač morali Nomici ostati to odpravo v sodu in začeli smo se bolj ozirati za skalne smeri. Zato sva z Jurčkom šla z namenom splezati eno novo smerco, ki se nahaja v steni deset minut hoda iz baze. Plezarija je bila spodaj lažja, zgornji del smeri pa je terjal od naju malo več iznajdljivosti in moči.
Potem smo za aklimatizacijo splezali še na Little Trango, ki je res lep, sicer najmanjši od stolpov v skupini Trango.
Nato smo se nadejali lepega vremena in vse adute stavili na Nemless, a vreme nam je zagodlo do konca. Tako in drugače. Do konca nam vreme ni »poklonilo« dveh do treh dni lepega vremena kolikor bi ga potrebovali za plezarijo v Nemlessu. Pač, tako je. In proti temu pač mali človečki proti veliki naravi ne moremo nič.
In z zadnjimi sončnimi žarki smo se potem zadnjega dne baze poslavljali od briljantnih sten Trangotov, Mašerbruma v daljavi in za nami kraljevskega Uli Biaha. Občutek sem imel, kot bi se nam stene in vreme hotelo opravičiti, tisti večer je bilo res božansko lepo gledati zlato rumene stene in vrhove.
Za konec smo pa še na lastne oči doživeli moč vode in narave, ki mnogim (na stotine) Pakistancem ni prizanesla niti do te mere, da bi jim pustila vsaj streho nad glavo. Ničesar več niso zahtevali! Potem smo se mi vprašali, ko smo tarnali nad vremenom in nad neuspešno odpravo, kaj vse nam je tu v lepem Pakistanu bilo prikrajšano. A mala smet je ta naša odprava v primerjavi, kar so doživeli in preživeli ubogi ljudje, poštenjaki, ki jim ni para nam tem svetu, ljudje, ki se tako spoštljivo priklanjajo Alahu vsaj dvakrat na dan in od sten tako sveto odmeva Allah Akbar (Bog je velik), tako sveto, da ti gredo dlake pokonci in te zmrazi po celem telesu. Tu človek zares spozna, da materialne dobrine niso nič, za kar se tu pri nas prevečkrat pehamo in grebemo!
v Herpes kissu
trije Trangoti: Monk, Nameless in Little
Čas odprave: od 13. 07. 2010 do 19. 08. 2010
Člani: Jernej Arčon, Matic Obid, Rok Stubelj, Jurij Hladnik, Andrej Erceg, Peter Juvan, Monika Kambič in Dejan Koren
Preplezane smeri:
– Sadu Spire (4600m), Herpes Kiss, (VII-, A0, 550m, PRV) Jurij Hladnik in Dejan Koren, 27.7.2010
– Little Trango (5400m), McMahon – Wharton, (5.10+, A0, 200m), Jurij Hladnik, Peter Juvan in Dejan Koren, 2.8.2010
Fotografije: Matic Obid in Dejan Koren
Zahvala gre Komisiji za Alpinizem pri PZS za delno kritje stroškov pri odpravi Trango 2010.
Ter podjetjem: DUMO, Tilak, Singing rock in Kayland za odlično opremo.
