Maltatal 2

V sredo je Marko sporočil plane za vikend – plezanje slapov v Maltatalu. Ja, hm, mikavno, res, ampak ne gre samo za enodnevno turo…

V četrtek smo izvedeli podrobnosti. Mmmmmmm jaaaa, bi šla, jaaa, zelo zelo, ampak…

V petek se je vse sestavilo, kot puzzle. Oprema (hvala Joži, hvala Mojca), služba (hvala šefe), domače zadeve. Grem! Grem plezat slapove!

Ampak kaj ne slapov plezajo samo Mark Twight in mogoče še Aljaž Anderle? Ja, pa Humar jih je, vsaj na naslovnici svoje knjige s tistima ukrivljenima cepinoma in z izrazom na obrazu “jaz bom nekaj odgriznil”. In zdaj grem jaz? Ki sem še nedavno v trojkici Tom in Jerry stokala, da ni oprimkov, da se mi drsi, da ne morem  naprej?

V soboto zjutraj se zberemo v šestih v Vipavi, s Klemnom se priključiva Juriju, Boštjan in Jaka Markotu. Na Gorenjskem poberemo še Natašo. Vožnja mine zelo hitro in kmalu po devetih smo v Maltatalu, dolomitni dolini, kjer se vsa voda zliva po pobočjih in pozimi zmrzne v preko dvajset slapov visokih do nekaj sto metrov. Plezanje je dovoljeno po prvem januarju, ko se konča lovska sezona.

Hitro se dogovorimo za prenočišče, čisto v sredini doline, slapovi levo, desno, povsod naokoli.

Hlače katere? Smučarske in spodaj pajkice? Ali navadne z gamašami? Majčko iz volne ali flis? Pa tiste cepine moram zapet na nahrbtnik, kaj ni nekam premalo štrikcev za to? Po minuti hoje po dolini navzgor bi večino slekla, tako je toplo. In cepina opletata tam na hrbtu, da vsake toliko preverjam, ali sta še gor.

Naš prvi slap nas čaka za 400 meterskim tunelom. Mittlerer Maralmfall, tako pravi vodniček. Pravi še, da je visok 185 m in 4+ zahtevnosti. Ampak to izvem potem, najprej vidim samo njegov spodnji del in si mislim, da je to to. Kakšna naivnost!

Sem že vsem povedala, da sem doslej na šestzobih derezah prečila snežišče na Hanzovi v Prisojniku in naredila osem korakov z dvanajstzobimi univerzalkami na Nanosu?

Se pravi, si nataknem polavtomatske, kot da sem zrasla gor z njimi, in vzamem v roko cepina. Pa kar ne sedeta vanjo. Čudno ju prekladam levo in desno, odpenjam, zapenjam in se, ko Jurij sprašuje, ali imam prusika, reverso, gurtno, spomnim, da nisem čisto nič ponovila, kako se spušča, prevezuje, kako že hodi z derezami? Pravokotno na snežišče, pa kako že nastaviš gurtno in reverso za spuščanje? Ne znam, vse sem pozabila, kaj zdaj? A očitno bo treba plavat, če sem že skočila, stisnem zobe in se odpravimo proti našemu slapu. Marko, ki ima dva štrika, roza za punčke in modrega za fantke, naju s Klemnom vzame v navezo. Prvo pikanje po ledu in prve bedarije. “Ne delaj tega!” reče Klemen, ko odpnem cepin, ker moram odviti ledni vijak. “Cepin mora biti vedno privezan!” Gurtna, ki sem jo spravila na vponko se odmota in zapne na desno derezo. Rešim nogo in zmotam, zvijem, navijem neubogljivo špago in jo vpnem v vponko. A kaj ko na prvem štanju ugotovim, da gurtne ni. Saj sem jo vpela! Hja, vpenjala že mogoče, ne pa vpela… Potolaži me, ko vidim rokavico, ki leti po slapu navzdol – Češka naveza, ki je pred nami, se je verjetno naveličala plezat z rokavicami. In na prvem štantu ugotovim tudi, da gremo še naprej navzgor. Da je to, kar sem videla s ceste, tretjina ali celo četrtina slapu in bo treba pikat dalje.

Klemen pa spet: “Premalo udariš z levo roko!” Jaz pa žejna… Nahrbtnik s pijačo pa ob vznožju, sto metrov nižje. S cepinom stolčem in ližem koščke ledu.

Da se kolen ne zatika v led, pa mi je tudi kmalu jasno.

Sonce sije na sosednji slap, od koder vsake toliko zagrmi in se v dolino vsujejo ledeni kosi. Tudi s Klemnom se morava tu in tam stisnit v slap, ko zagrmi nad najinima glavama. Zadnji cug je najtežji, moči zmanjkuje, vse je mokro, prečka na desno. Do vrha ne gremo, tja je splezalo že sonce in ni več varno. Pri drugem spustu me namesto, da bi pristala pri Juriju, zabriše v levo, da se ujamem na en sam zobec dereze. En cepin v roko, pa drugi, piknem prvič, drugič, udarim z derezo, se počasi spravim na štant. Za paniko ni prostora.

Jaka in Boštjan pa kar po gozdu navzdol, klic sendviča v nahrbtniku je bil premočan.

Noge bolijo… Moji čevlji so premehki, dereze so jih še dodatno stisnile, prsti otrpli, peta v žuljih, a kaj bi to, preplezala sem slap!

Ostane nam še malo časa za telovadbo po 10 metrskem slapku nad tunelom in učno uro, kako narediti Abalakov. Torej, Marko ga naredi tako, da zavrta ledni vijak pod kotom 60 stopinj v led, nato na drugi strani še drugega, da naredi tunelček, ki se stika s prvim, v prvi tunelček napelje špago, jo potegne v drugi z žično zanko, špago zaveže s podaljševalnim in zadeva drži medveda. To je navadni Abalakov. Jurij pa zna avtomatski Abalakov. To je ena taka palička, ki se podaljša, vanjo daš ledni vijak, ki se sam naštima v pravi kot, ampak se mi zdi, da je še vedno potrebno, da ledni vijak zavrtaš v led. Pravzaprav gre verjetno za polavtomatski Abalakov.

Do koče moramo skozi tunel, ki je mestoma poledenel in še preden nekdo reče: “Pazi, tu pojdi po srediiii!”  se Markotu zdrsne in pade na Natašo (ali Nataša na Markota? To bo ostala skrivnost za večno, v tunelu je bilo pretemno, da bi videli, kaj se je v resnici dogajalo).

V koči pa pivo, ki defitnitivno pripada po takem naporu in večerja. Z veliko začetnico. Dunajci z marmelado, gora krompirja in pol vrta solate. Vsakemu!

Radiator je v sobi za okras, zato mi Marko posodi svojo spalko. Še kapo na glavo in odklop v drugi svet.

Zjutraj pa… Telefonček iz neznanega razloga ne zapoje ob šestih in pol, zbudim se ob sedmih deset. Za zajtrk pa smo se dogovorili ob sedmih! Nataša pravi, da danes ne gre nikamor plezat in se še bolj zavije v spalko. Za trenutek se vrnem v topli puh in se – o groza – spet zbudim ob devetih! Tečem v jedilnico, pa pred kočo, nikjer nikogar! Šli so, mene pa so pustili tukaj! Nihče me ni zbudil! Obupana obsedim v jedilnici in gospodinja mi za zajtrk nosi neke čudne kose kruha, pa skuto, nič se ne moreva zmenit, ona govori nemško, jaz jecljam nemško angleščino…

In potem se zares zbudim in usta se mi razlezejo do ušes, ko ugotovim, da sem samo sanjala! Da je ura komaj pet in pol in da me čaka še ura v topli spalki in da fantje niso sami šli na slap!

Nedeljski cilj je večja skrivnost. Fantje ob vodničkih razglabljajo in gledajo na to in ono stran doline, opazujejo stopinje in iščejo poti. Hodimo petnajst minut, pol ure, uro. Obstanemo, Jurij gre v izvidnico in le najde tisti slap, šestindvajsetko iz vodnička, visoko nad dolino, umaknjen od ceste. In so rekli, da so slapovi tik ob cesti! A ta je lep in imamo ga samo zase. Naveze ostanejo iste. Slap je bolj v senci, a na vstopu bolj moker kot včerajšnji. Tolčem, pikam, zabijam dereze in tam, kjer je najbolj strmo, najbolj teče. Kolena so že vsa mokra in tudi desna roka je že cela v vodi, pikam, se jezim, Klemen čaka, opazuje, nič ne reče, Marko varuje, ni druge, kot da se spravim čez ta smotani del. Počasi ujamem ritem. Cepin v desni, cepin v levi, dereza enkrat, drugič, tretjič. Pa spet znova. Višje in višje, nazaj ne gledam. Na prvem neudobnem štantu, s štrikom zamotanim med drevje in pasom, ki se mi zajeda v bok, ko visim nad slapom, z zavistjo opazujem druge, ki so pet metrov višje v hišici pod balvanom z zaveso iz ledu.

S Klemnom pikava še drugi raztežaj in se bližava vsem ostalim, ki so že zgoraj, zdi se mi, da že sto let počivajo, medtem ko midva (jaz seveda bolj) sopihava, tolčeva in (čisto malo) preklinjava in pobirava ledne vijake. Vrh! A še vedno ne cilj, cilj je v dolini. Ko me Marko spušča ponovnim včerajšnjo vajo z zdrsom (lekcija očitno še ni osvojena) in se spet malce tresoča spravim k Juriju na sidrišče. Tudi vpenjanje reversa za spušanje mi ne gre prav od rok in se nato, jezna sama nase, ker nisem do zadnjega ohranila potrebne pozornosti, spustim navzdol.

Potem počasi, eden za drugim, prihajajo še ostali pajkci na nitkah, veselje se povrne, mojstri mi čestitajo, jaz njim, vsi si čestitamo za opravljeno delo, skupno turo, veselje, pijemo topel Jurijev čaj, jemo Natašina jabolka – je še kaj lepšega?

Rezultat fizikalnega poskusa je 3:1 + neljubi ostanek. Če v flašo natlačiš sneg do vrha, dobiš 1/3-tino flaše vode. In smeti.

Helena