Naš Tomaž! 
 

Ne le, da smo izgubili svetovno legendo alpinizma, ne le, da se je Tomaž do vsega tega dokopal, prigaral sam. Dal nam je vedeti, da se je treba prilagajati tako v hribih tam gori kot v dolini tu. In on se je znal! Z svojimi neštetimi in nekaj zares fenomenalnimi vzpni je dokazal sebi predvsem pa vsemu svetu, da se je potrebno boriti, iti kdaj do konca in še čez, če hočemo uspeti, dati od sebe še tisti svoj kanček zadnje rezerve moči!

Ko to pišem še vedno ne morem dojeti, da se je to njemu zgodilo. Ali je njegova karizmatičnost v meni naredila tisto, da se mi je pa prav za njega zares zdelo, da se mu ne more zgoditi, bil mi je neke vrste legenda, ne toliko, samo zaradi; plezanja, odprav, res dobrih vzponov, predavanj, navdiha nad življenjem, upanjem, vedno nabitem glasu s pozitivno energijo, … ne le, ampak zaradi vsakega zgoraj naštetega po malo! Tomaž, oh kolikokrat se spomnim tisti tvoj stavek, ki si ga napisal na začetek ene moje najljubše knjige NI NEMOGOČIH POTI! Koli krat mi je in mi bo še prišel prav, ko tehtam ali bi šel ali bi obstal, ali bi delal ali še malo počil, ali bi le jokal in se smili ali bi vstal in na glas zatulil, da je morda to moj zadnji trenutek in daj spravi se že, ker včeraj je zgodovina, jutri pa še daleč, zato živi tu in zdaj in ne prelagaj na prihodnost, storimo to takoj! Tako si mi kazal, čeprav tega nisi vedel, nihče ni, učil sem se iz stranske klopi, iz tega zornega kota sem videl tvoje napake, hvale in graje, ki so ti jih eni potem takoj očitali, pa čeprav so se tudi Oni kdaj motili, kričali so iz zavetja množice, Ljudje, vsi delamo napake. In vem, da ni vse vrhunsko, kar se začne s to besedo. Ampak mala je naša deželica in tista peščica, ki je na vrhu le s težavo najde isti ton in glas v glasu jezika.