Alo,
tudi letos kot po ritualu se je pač potrebno spet vplezati v skalo in spet tisti znani občutki, ko kar prsti ne držijo več tako kot bi mogli. A ta že preverjena fraza, ko plezalec pač ve, da je potrebno samo plezati in da potem tudi prsti držijo, tako enostavno pač je…
In kaj preostane drugega kot malo podrediti temu in spet že kot nič kolikokrat ugotoviš, da je plezanje res tisti šport, ki ti je enostavno pisan na kožo in da enostavno ne moreš brez njega in tako enostavno pač je …
In spet je tu Pakla, kot prvič ko sem bil tu, sem s pospešenim korakom korakal po kanjonu navzgor, da vzrem to zares lepo stenco Aniča Kuka in potem se pač zadnja dva vikenda odvija kot tolikokrat poprej: nora skala, še lepše smeri, razboleli prsti na nogah, razpraskane blazinice, prijateljev stisk roke na vrhu stene, kričanje, plezanje in še enkrta noro plezanje,… zato enostavno smo tu in tako enostavno pač je …
Lepe smerce, ki se ti za vedno usidrajo v spomin, kot tolikokrat poprej, Velebitaška, Infinito, Stup preplezan podolgem in počes, Black magic woman, … vse lepo prosto, čeprav fightali, ker tako enostavno pač je …
lp in srečno, gremo (spet) v Paklo, ker tako enostavno pač je…
DeKo