Avtor: Mitja Jež

…oziroma o 5 kratnem obisku Pakle, o moji prvi 8b in o šestih smereh v Anića kuku v enem dnevu…

Ko stroje počasi odložim v kot za par mesevcev in ko se zavem, da smo že krepko zakorakali v obstoječe leto in ko me odpira kot cigana že pri dvajstem zgibu na woodiju mi je hitro jasno, da se bo treba malce vplezati, če bom hotel letos poleti kaj šart po Dolomitih.

In ne prvi, ki sem spoznal, da je Rumena sektor v naši Turi, ki je kot nalašč narejen za vplezavanje (po zaslugi Fabčiča in Betke, hvala vama) in malce več a ne predaleč oddaljene dalmatinske destinacije – Paklenice. To sta kraja, kjer smo se v zadnjih mesecih kar velko zadrževali. Krasne smeri Aniča kuka, kot so Infinito, Black magic woman, Passenger, … pa klasike so mi dale, da sem se postopno vplezaval in naštete z različnimi soplezalci (Juretom Juhaszom, Jernejm Arčonom, Tinetom Premrlom, Luko Krajncem) tudi prosto preplezal.

Pa vredeno obiska lepe stence Panettone pod prelazom Plocken Pass, kjer najdemo v odlični skali navrtanih par briljantnih smeri. Tu smo z člani AO – Nova Gorica zares uživali tisto majsko soboto, ko so še vse preostale stene ležale pod odejo snega, mi pa smo se kopali v topli in povsem kopni južni steni.

Potem ko smo mislili, da se bo potrebno že prekvalificirati v plavalce le s Marjančkom (op.p. Marjan Slejko) uspeva dobiti skupni termin in oddirjava pod steno Vežice in tam prosto preplezam lepo Črno mačko (VIII/V, 200m), ki naju zaradi popolne vlage v zgornjrm delu zapelje v zadnja rastežaja sosednje lepe Lahove smeri.

No in ker sem se že počasi naveličal razdrapanega melešča do Rumene in sem malo po malo tudi kašen zgib naredil sem rekel, da grem malo do Tekca pogledat kakšen pa tale Cerko izgleda. In po, eno toliko dneh kolikor prstov je sosedu še ostalo na eni roki po celo-življenskem stažu v mizarski delavnici, sem uspel tudi prosto vpeti vrv na vrhu Cerkota.

In spet ne prvi in ne edini, ki mu je že dolgo blodilo po glavi splezati prosto čim več smeri v Anića kuku v enem dnevu, le najdem somišlejinka. In najdem ga v zagnanemu mladcu Davidu Debeljaku (AO-Rašica). Moj projekt ga je takoj zanimal in na vrat na nos že drviva po poznanih poteh proti najinemu raju. A ko zapeljeva skozi zadnji skoraj šest kilometrov dolg tunel v upanju, da se bo končno le pokazala tista obetujoča jasnina, kolneva kot že dolgo ne. Lije pa tako, da bi najraje kar zavrtel volan za 180 stopinj in odpeljl nazaj na izhodišče. Morda pa v Pakli ne pade reče David, pogledam pa ga tako, da mu ni bilo treba spraševati kaj si mislim… Če sta že prišla dol s tem namenom, dajta vsaj provat reče Aleš, ko se nastavljamo sončnim žarkom, ki jih ni in ni hotelo v zadostni količini sijati iza oblakov.

Ma itak a! In že čez par uric plezava v soju čelk suho Mosoračo, sledita dva malo daljša in en kratek cug v Velebitači, pa klasika Albatros, lepi Klin in Nostalgija in ko je lih še nekaj dneva vancalo se zapodiva še v legendarni sprehod z zajebanim dimnikom Brahmove smeri. In ko v temi sediva že šestič na vrhu Aniča danes in je za nama več kot dva tisoč metrov plezanja in se nama jebe za vse skupaj, pa čeprav je pred nama samo še en krasen sestop in lije kot, da že celo večnost ni, nama je jasno, da s pleznjem ne odkrivava tople vode, kot nekateri ponavljajo to oguljeno frazo, le veliko, celo več nama pomeni in je pač del našega življenja in mišlejenja.

Pa saj vsi vemo, kaj je rekel Čopov Joža,… napisal sem le bežen pregled mojega dogajanja v zadnjih treh mesecih, meni tako ljubega početja. Še veliko drugega počnemo, vsi! Veliko je napisanega in prebranega med vrsticami, ki skupaj tvorijo celoto nekega početja. Gledišče na vse to, pa si vsak avtor in bralec promovira in določi sam.

Dejan Koren (DUMO, AO-Vipava)