Otmarjeva pot

Zemljevid poti

Opis poti

Vodnik po Otmarjevi poti.

Otmarjeva pot se začne pri cerkvici sv. Urbana, ki stoji na polju pod vasjo Podraga, tik ob potoku Močilnik. Približno na sredini med Podnanosom in Vipavo zavijemo z magistralne na lokalno cesto proti vasi Podraga. 200m od odcepa stoji cerkev sv. Urbana. Tu je dovolj prostora za parkiranje.

Podružnična cerkev sv. Urbana na Dobradu

sv. UrbanCerkev sv. Urbana je bila sezidana okrog leta 1758. Tedaj je bila kot nova kapela omenjena v ustanovni listini podraškega beneficiata. Prenovljena in blagoslovljena je bila leta 1853 in ponovno v letu 1974. Takrat je dobila namesto stare kamnite strehe novo betonsko streho. Nekdaj je morala imeti zvončnico, od nje pa je ostal na pročelju samo podstavek s križem.

Pot pričnemo pri sv. Urbanu na Dobradu in jo nadaljujemo po asfaltni cesti do Podrage, ki stoji nad podraškimi polji. Podraga je znana po vinskih kleteh in dobremu vinu. Nad vasjo stoji župnijska cerkev, ki je posvečena sv. Mohorju in Fortunatu (179 ndm.v.). Do nje hodimo približno 30 min.

Župnijska cerkev sv. Mohorja in Fortunata

sv. Mohor in FortunatPrvotna gotska cerkev je bila verjetno sezidana v letih med 1465 do1480. Iz tistega časa je prezbiterij, ki ima na vogelnikih vklesane kamnoseške znake. Najstarejša letnica v cerkvi – 1587 – je na kropilniku, ki zdaj rabi za krstni kamen. Kakor priča letnica na glavnem portalu, je bila cerkev okrog leta 1690 predelana, letnica 1734 na gornjem oknu v severni steni zakristije pa sporoča, kdaj je bila dozidana ali povečana zakristija. V 19. stoletju, točneje leta 1839, so cerkev razširili in jo na novo opremili. Veliki oltar ima na hrbtu vrezano letnico 1840. Leta 1854 so postavili zvonik oglejskega tipa s kamnito čebulasto-piramidasto streho. Kamenje zanj je sklesal kamnosek Matevž Guštin, po domače Celan iz Griž na Vrhéh, o katerem se je ohranilo še precej ustnega izročila v Podragi in na Vrhéh. Leta 1882 je cerkev dobila nov kamnit tlak, dve leti kasneje pa še kamnito ograjo. Pokopališče za cerkvijo, sredi katerega je lep glavni križ s podobo Križanega, je bilo blagoslovljeno leta 1850.

Od župnijske cerkve sv. Mohorja in Fortunata nas pot vodi nazaj v vas Podrago. Pri hiši št. 79 zavijemo levo rahlo navkreber po asfaltu. Na koncu asfalta zavijemo levo in se po kolovozu vzpenjamo proti cerkvi sv. Servula (555 ndm.v.) nad Podrago. Pot je označena z rumeno puščico.

Na poti imamo dve možnosti:

  • do cerkve pridemo po kolovozu
  • po strmi stezi ( rumene oznake)

Izpred cerkve sv. Servula je lep razgled na zgornjo Vipavsko dolino, Nanoško planoto in Trnovski gozd.
Od župnijske cerkve v Podragi pa do sv. Servula na Svetem Socerbu porabimo približno 45 min hoda.

Podružnična cerkev sv. Servula na Svetem Socerbu

sv. servulVerjetno je bila ta cerkev zgrajena 1642. leta. 28. septembra 1642 jo je namreč z oltarjem vred posvetil ljubljanski škof Mihael Kummer de Kumberg, ki je sočasno posvetil tudi bližnjo cerkev Sv. Trojice v Pasjem repu nad Orehovico in stranski oltar v cerkvi sv. Kozme in Damijana v Podbrjah. Dobrih sto let kasneje je bila cerkev podaljšana, kakor je moč sklepati po napisu na prekladi levega okna v njenem pročelju: I [7] P : N : C : P I. 4 3. Koga pomenijo te začetnice, ni znano.

Cerkev z obokanim prezbiterijem je imela strmo skrilnato streho iz sivega flišnega peščenjaka. Na pročelju je stala zidana zvončnica s tremi linami, kakršni še vidimo na bližnjih vrhovskih cerkvah sv. Ane in sv. Tomaža. V sedemdesetih letih 19. stoletja jo je podrla burja, s propadajočo cerkvijo vred pa je bila obnovljena leta 1900. Kasneje je bila spet prepuščena nemili usodi in od leta 1947, ko se je vdrla streha, se v njej ni več maševalo.

Od cerkve sv. Servula na Svetem Socerbu nas pot vodi po makadamski cesti do sv. Ane (562 ndm.v.) nad vasjo Razguri. Ko pridemo do asfaltne ceste zavijemo levo in po 300m pridemo do cerkve sv. Ane. Od tu se nam odpre lep razgled na Kraško planoto. Od sv. Servula pa do sv. Ane je približno 30 min hoda.

Podružnična cerkev sv. Ane nad Razguri

sv. AnaTudi o tej cerkvi se malo ve. Je tipična primorska cerkev 17. stoletja, s tristransko zaključenim prezbiterijem, zvončnico s tremi linami in vhodno lopo. Nekdaj je bila vsa pokrita s skrilami sivega flišnega peščenjaka kakor nekatere druge okoliške cerkve, zdaj so skrile samo še na prezbiteriju. Edina letnica – 1847 na prekladi portala – nam dá vedeti, da je bila tudi ta cerkev prezidana sredi 19. stoletja.

Od cerkve sv. Ane zavijemo desno po asfaltni cesti proti vasi Vrabče. V Vrabčah imamo dve možnosti:

V Vrabčah zavijemo levo in po lokalni asfaltni cesti pridemo v vas Jakovce. Nato prečkamo lokalno cesto in pot nadaljujemo v vas Tabor.
2. Ko pridemo do konca Vrabč, zavijemo levo in pot nadaljujemo po lokalni cesti v vas Jakovce. Tam zavijemo desno proti vasi Tabor.

Ta greben, po katerem hodimo, se imenuje Vrhe. Od tu je čudovit razgled na Nanoško planoto in Kras. V vasi Tabor stoji župnijska cerkev posvečena sv. Materi Božji /Marijinega darovanja / (605 ndm.v.). Pot med cerkvijo sv. Ane nad Razguri in cerkvijo sv. Matere Božje Taboru prehodimo v dobri uri hoda.

Župnijska cerkev Marijinega darovanja na Taboru nad Vrabčami

cerkev Marijinega darovanjaCerkev Marijinega darovanja na Taboru nad Vrabčami je bila kot božja pot. Še danes je znana legenda, da so na kamniti stezi k njej vtisnjene stopinje Matere Božje na mestu, kjer se je uprla v tla, ko je pomagala potiskati voz navzgor po strmini, po kateri so z voli peljali težke zvonove za njeno cerkev.
Od vseh cerkva Desetke je na tej cerkvi najstarejša letnica v kamnu. To je letnica 1549 na hrbtni strani zvonika, nad južnim delom strehe cerkvene ladje. Na isti kamen je mojster vklesal tudi svoj kamnoseški znak.

Največ je ta cerkev pridobila v 17. stoletju. Prezidavati so jo začeli že leta 1615, kar vemo po nekem, žal, izginulem napisu z nekega okna, v katerem je bil omenjen tudi takratni duhovnik Blokar. Leta 1630 je cerkev dobila zvon, štiri leta kasneje pa je bil narejen še kamnit umivalnik v zakristiji. 1668. leta je bil postavljen še imeniten portal v pročelju, konec stoletja pa še eden izmed najlepših obzidnih portonov. Datiran je z deljeno letnico 1693. Leta 1711 – to je istega leta, kot je bil sezidan prvi zvonik v Štjaku – sta mojster Simon Polanec in njegov sin sezidala cerkvi v Taboru še zvonik. Svoje ime sta ovekovečila v latinskem napisu na njem. Precejšnje predelave je doživela cerkev sredi 19. stoletja, ko je bil prezidan in menda povečan prezbiterij, leta 1869 pa jo je poslikal znani slikar Janez Wolf.

Od župnijske cerkve sv. Matere Božje nas pot vodi mimo hiše »Tabor 7« v vas Griže. Ko pridemo do transformatorske postaje zavijemo desno. Po kolovozu gremo naprej in v prvem razcepu poti zavijemo levo in pot nadaljujemo v vas Griže. V vzhodnem delu vasi stoji cerkev sv. Martina (412 ndm. v.). Griže so znane po stari kraški arhitekturi značilni za kraško območje. Iz Tabora do Griž hodimo 30 min.

Podružnična cerkev sv. Martina v Grižah

sv. MartinEna izmed najbolj zanimivih in kulturnozgodovinsko najpomembnejših vrhovskih in primorskih cerkva sploh je cerkev sv. Martina v Grižah. Tudi ta je bila vsa krita s skrilami, zdaj pa so samo na vhodni lopi in na prezbiteriju. Cerkev ima zelo “zgovoren” in star portal: iz latinskih napisov na njegovi prekladi zvemo, da ga je leta 1613, ko je tu opravljal duhovniško službo Janez Kok, vaški župan pa je bil Boštjan Mahnič, izdelal mojster Gašper Kink. O tem mojstru je zdaj znano samo to, da je bil doma iz Avbera in da je sodeloval pri zidavi cerkve sv. Petra v Tomaju leta 1640.

Cerkveno ladjo Sv. Martina je pokrival poslikan lesen strop iz leta 1619 s sočasnim slovenskim napisom, ki je bil zaradi svoje starosti in redkosti velika kulturnozgodovinska dragocenost. Strop je propadel, k sreči pa se je omenjeni napis ohranil vsaj na fotografiji in v prepisu. Navajamo njegov zvest prepis po črki (levo) in poskus branja (desno):

V TIM · J · 6 · J · 9
SEMO MI STURILI TA
POT S · MARTINA · V TIM
ZASU · TIGA · GOSPVDA
D · ANSHA · KOKA C · S ·
TVGAKV STARASINI · S.
B · BASSTIIA MAHNICHT
INV PETIR · VOK
STVRIENV S · HON
GODINA
V TEM /LETU/ 1619
SMO MI STURILI TA
POD SV. MARTINA V TEM
ČASU TEGA GOSPODA D(ON)
ANŽA KOKA C(OOPERATORJA? V)
ŠTUJAKU: STARAŠINI S(INDIKI)
B. BOŠTJAN MAHNIČ
INU PETER VO(U)K.
STURJENU S(IGNOR?) HON. GODINA.

Vipava_krizOltar je bil narejen za cerkev sv. Martina leta 1710 – istega leta kot za cerkev pri Stomažih in, po stilu sodeč, v isti delavnici. Še prej, leta 1652, pa so okrog cerkve in pokopališča ob njej sezidali obzidje z visokim ločnim portonom iz klesanega. Nanj se je dal podpisati duhovnik Matija Markovič, čigar ime smo prebrali že na napisnem kamnu v Štjaku.

Po ogledu Griž se spustimo rahlo navzdol do avtobusne postaje, ki stoji na cesti Štorje-Vrabče. Tam zavijemo desno, po 150 metrih pa zavijemo levo na kolovoz, ki nas pelje v dolino Raše. Pot se spušča rahlo navzdol, mimo pašnikov in njiv (vinogradov). Ko pridemo na dno doline Raše zavijemo desno in po makadamski cesti nadaljujemo pot. Pred potokom Kranjšček zagledamo hišo (Gorupi). Pot nadaljujemo čez most, po dobrih 200 metrih zavijemo desno in po stezi, ki se enakomerno dviguje, pridemo do cerkvice Sv. Tomaža (378 ndm. v.), ki stoji pod vasjo Stomaž. Od vasi Griže pa do cerkvice Sv. Tomaža hodimo dobro uro.

Podružnična cerkev sv. Tomaža pri Stomažih

sv. TomažCerkev sv. Tomaža je najbolj starinska na Vrhéh in je tudi edina, ki je še vsa pod imenitno kamnito streho. Umetnostni zgodovinarji sodijo, da je ladja te cerkve še iz 14. stoletja, medtem ko je prezbiterij mlajši. Na levi steni ladje se je ohranila zelo lepa freska s podobo nejevernega sv. Tomaža, ki je datirana z naslikano letnico 1492.

Cerkev je bila prezidana leta 1663. Ločni portal vhodne lope, na katerem je vklesana ta letnica, pa ni iz tistega leta, ampak verjetno že iz 19. stoletja. Po vsej verjetnosti je bila letnica 1663 vklesana nanj v spomin na nekdanji cerkveni portal. Obstoječi oltar je cerkev dobila na začetku 18. stoletja, leta 1710. V tistem času je bilo tudi urejeno pokopališče, kakor pričata letnica 1720 na vogelnem kamnu v severozahodnem vogalu njegovega obzidja in razprto vklesana letnica na obzidnem portonu.

Od cerkvice Sv. Tomaža pot nadaljujemo nazaj v isti smeri, po kateri smo prišli. Približno po 60 metrih steze pridemo do križišča poti, kjer zavijemo desno. Steza se spušča položno navzdol po desni strani pobočja Vrhe. Ko pridemo v dolino Raše, prečkamo potok (hudournik) Globočak in pot nadaljujemo do cerkve Sv. Kancijana- Antona (237 ndm. v.), ki stoji pred vasjo Mahniči. Sezidali so jo nad močnim kraškim izvirom. Ta izvira v sami cerkvi. Pot od Sv. Tomaža do Sv. Kancijana- Antona prehodimo v 45 minutah.

Podružnična cerkev sv. Kancijana oziroma Antona v Raši

sv. Kancjana oz. AntonO stavbni zgodovini cerkve sv. Kancijana pri Mahničih v dolini Raše, ki so jo postavili prav nad vodnim izvirom, je malo znanega. Edini napis, ki se najbrž nanaša na to cerkev in se v prevodu glasi: Sv. Kancijan, 1731, je vklesan na kamnu, zdaj vzidanem znotraj v južni steni ladje. Portal, ki je podoben portalu cerkve sv. Martina v Grižah, lahko po stilu pripišemo mojstru Gašperju Kinku iz Avbera na Krasu, ki se je na začetku 17. stoletja edinikrat podpisal prav pri sv. Martinu.

Pot nadaljujemo naprej do asfaltne ceste, tam zavijemo desno in se po strmi cesti napotimo v zaselek Hribi (360 ndm. v.), kjer se asfaltna cesta konča. Pot nadaljujemo skozi zaselek in se za hišami spustimo po stezi v grapo. Po prihodu iz grape, kjer smo prečkali strugo hudournika Zabrdnik, zagledamo električne drogove. Po stezi gremo mimo trafo- postaje na drogu. Ko pridemo do križišča kolovoznih poti zavijemo desno navzgor in pot nadaljujemo skozi zaselek Bogo ter po asfaltni cesti v zaselek Tabor. Tu stoji cerkev Sv. Katarine (566 ndm. v.), okrog katere je utrjeno obzidje iz časov turških vpadov. Pot od cerkve Sv. Kancijana- Antona v Raši pa do Sv. Katarine prehodimo v dobri uri – 1h 15 min.

Podružnična cerkev sv. Katarine v Taboru na Bogem

sv. KatarinaPot k tej cerkvi pelje mimo enega najstarejših, najlepših in najbolj zanimivih kamnitih križev na Primorskem. Leta 1676 ga je dal postaviti Janez Aleksander pl. Garzarolli iz Senožeč, ki je tudi podpisan na njegovem podstavku. Po stebru križa se vije latinski napis: PER SIGNVM CRVCIS DE INIMICIS NOSTRIS LIBERA NOS DEVS NOSTER, ali po slovensko: Po znamenju križa nas reši naših sovražnikov, naš Bog.

Cerkev sv. Katarine, okoli katere so še ostanki obzidja in stolpov protiturškega tabora, ima, sodeč po letnici 1570 na jugovzhodnem vogalu, najstarejši prezbiterij na Vrhéh. Takrat je bil verjetno sezidan ali dodatno utrjen tabor sam. Prezbiterij cerkve je bil prezidan na začetku 18. stoletja – takrat je bil okrašen s slavolokom iz klesanega kamna, datiranim z letnico 1703. Leta 1736 so cerkvi prizidali še vhodno lopo ali klonico, 1848. leta pa je dobila nov portal.

Od cerkvice se spustimo navzdol do asfaltne ceste ter zavijemo levo po njej do kamnitega križa, ki je eden najstarejših na Primorskem. Tu zavijemo levo na kolovoz, ki pelje v vas Štjak. Ko pridemo na greben, se nam odpre lep razgled na Vipavsko dolino in Kras. Zagledamo Štjak, v kateri je cerkev Sv. Jakoba (521 ndm. v.) – romarski cilj naše Otmarjeve poti. Za pot, od cerkvice Sv. Katarine v Taboru pa do Sv. Jakoba v Štjaku, potrebujemo dobrih 30 minut.

Župnijska cerkev sv. Jakoba v Štjaku

sv. JakobPrejšnja cerkev v Štjaku je bila iz gotske dobe. Od nje so ostale reliefne konzole, ki so zdaj vzidane v cerkvi. Najbrž je iz tistega časa tudi relief s podobo sv. Jakoba na južni fasadi.

sv. JakobNajstarejši del sedanje cerkve sv. Jakoba je prezbiterij, ki je datiran z letnico 1603, vklesano na talnem zidcu. Sočasno je bila najbrž sezidana tudi zakristija, ki ima enako letnico na vogalu, a je bila v 19. stoletju predelana, kakor kažeta letnici 1807 in 1839 na njenem oknu in portalu. V njej je zdaj vzidana plošča, ki je bila verjetno v čelu nekdanjega portala te cerkve. Latinski napis na njej se po slovensko glasi: Narejeno leta Gospodovega 1641 v času duhovnika Matije Markoviča (in) ključarjev Janeza Renarja in Gregorja Blokarja. Najbrž je bila v tistem času sezidana cerkvena ladja. Cerkev je bila prvotno v celoti krita s škrlami sivega flišnega peščenjaka, zdaj so ostale samo še na prezbiteriju.

V začetku 18. stoletja, točneje leta 1711, je bil sezidan prvi zvonik. Od njega je ostal samo sklepni kamen s to letnico, ki je shranjen pri Počkarjevih v Štjaku. Sedanji zvonik je sezidal mojster Miha Blažko iz Lokavca, ki je postavil tudi zvonika v Gornji Branici in v Kazljah. Po ustnem izročilu je sezidal nižjega od prejšnjega, zato so mu odtegnili del dogovorjenega zneska plačila. Zadnje večje prezidave je cerkev doživela leta 1839, o čemer priča tudi letnica na glavnem portalu.

Ker je Otmarjeva pot krožna, sledi še povratek v Podrago. Vrnemo se po asfaltni cesti mimo pokopališča, naravnost skozi križišče in po dobrih 100m zagledamo na levi strani ceste električni drog s transformatorsko postajo. Pred njo zavijemo levo na kolovoz, ki se spušča rahlo navzdol. Ko pridemo na greben (Vovsca), zavijemo desno na stezo, ki nas pripelje v podraške vinograde. V Podragi pri avtobusni postaji zavijemo levo in se po lokalni cesti napotimo do cerkvice Sv. Urbana. Tu je tudi naš planinski končni cilj. Od cerkve sv. Jakoba v Štjaku pa do cerkvice sv. Urbana prehodimo pot v 1h 30 min.

Otmarjeva pot je namenjena planincem in romarjem, ker se na poti lahko duhovno in telesno okrepijo.
Priporočamo vam, da uporabite izletniško karto »PRIMORJE IN KRAS«, merilo 1: 50 000.

Opis poti je sestavil Danilo Naglost, Vipava, 10. 3. 2006.
Opis cerkva sestavil Božidar Premrl, Ljubljana, 20. 4. 2006.

1 odziv na “Otmarjeva pot”

Komentiranje zaprto.