Otmar Črnilogar je bil rojen 15. novembra 1931 v Šebreljah, v preprosti kmečko-delavski družini. Oče je bil zidar, mati pa je doma gospodinjila. Med štirimi otroki je bil prvorojenec. V mašnika je bil posvečen leta 1957, leta 1964 pa je diplomiral iz klasične filologije na ljubljanski univerzi. Župnik pri Marijinem celju (na Ligu) je bil 2 leti, 8 let je bil vikar v Vipavi, ob župniku in dekanu Ignaciju Breitenbergerju.
Župnik v Podragi
V Podragi je bil župnik 32 let; od leta 1967 do smrti 27. aprila 1999. Poleg tega, da je bil duhovni voditelj, vzgojitelj in katehet, je pustil tudi pečat na materialnem področju. Obnovil je podružno cerkvico sv. Urbana, zavetnika vinogradnikov, preuredil je pokopališče in okolico župnijske cerkve sv. Mohorja in Fortunata, vodil restavracijo oltarjev v župnijski cerkvi…
Pedagog
V Vipavo je prišel septembra 1959. Kot profesor grškega in latinskega jezika ter filozofije je poučeval na Srednji verski šoli v Vipavi in bil profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Poznal je grške in latinske pisce, grško in latinsko kulturo. Imel je dar, da je svoje znanje posredoval na preprost način, tako da so ga lahko razumeli tudi neuki ljudje.
Prevajalec Svetega pisma
Petnajst let je prevajal Sveto pismo v skupini prevajalcev, ki je pripravila zadnji prevod iz originalnih jezikov v slovenski jezik (1984). Sam je prevajanje poimenoval »pretakanje svetopisemskih besedil v materinščino«. Njegov jezik je živ in sočen. Škof dr. Jurij Bizjak se spominja, kako ga je Otmar spodbujal, naj išče ustrezne besede pri kmetih, gospodinjah, kovačih, v kleteh … Prevajal je Knjigo modrosti, Sirahovo knjigo in več pisem Nove zaveze. Njegova prevoda Sirahove knjige in Knjige modrosti sta izšla v samostojni knjigi. Poleg tega je že prej prevajal berila za Bogoslužni molitvenik in dokumente II. Vatikanskega cerkvenega zbora. Sam je izjavil, da ima prevajanje Svetega pisma za največje delo v svojem življenju.1 Bil je ponosen, da opravlja delo, ki so ga opravili že velikani, kakor so Trubar, Dalmatin, Japelj in drugi. Zavedal se je odgovornosti, ki so mu jo zaupali predstojniki in Bog sam, ter svoje majhnosti na drugi strani.
Druge funkcije
Oče Planinskega društva Vipava. Sedem let je bil predsednik planinskega društva v Vipavi. Plezalna Gradiška tura je sad njegove zamisli in prizadevanj.
Član škofijskega umetnostnega sveta. Imel je čut za likovno umetnost in tudi sam risal.
Tajnik Mohorjeve družbe v Celju. (1971 – 1975).
Bil je tudi sodelavec Goriške Mohorjeve družbe, ki je leta 1999 izdala njegove duhovne vaje za duhovnike z naslovom Stati in obstati. Te duhovne vaje je vodil leta 1997 v Ljubljanskem bogoslovju, ko je že vedel za svojo težko bolezen. Sestavljal jih je februarja 1997 v bolnišnici na Golniku.
Bil je najprej človek
Genialnost in preprostost se ne izključujeta. Kljub temu, da je bil profesor, da je obvladal več jezikov, da je prevajal Božjo besedo, je bil g. Otmar preprost in dostopen človek. Z vsakim človekom ne glede na stopnjo izobrazbe, položaj v družbi in politično usmeritev, se je rad pogovarjal in mnogi so mu radi prisluhnili. Na enem izmed večerov verskega poglabljanja v Vipavi je spregovoril o pogojih resnice, o resnici, ki je uporabna za življenje. Postavil je tezo o dveh pogojih resnice: 1. Resnica mora biti vsem dosegljiva; 2. Resnica mora vse reševati. Brez teh dveh pogojev zapademo v zablode, ideologije, suženjstvo.” V istem razmišljanju je razlagal, da tudi tako velik filozof, kot je Aristotel ni mogel v sužnju prepoznati pravega človeka, torej Aristotelova filozofija, podobno kot nacistična, ni odreševala vsakega človeka, ampak le neko elito, tiste, ki so bili »zgoraj«. Potem ko je predstavil problematiko današnje družbe, je pokazal na evangeljsko resnico, ki je kot balzam: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali …«
Pred smrtjo je doživljal težko bolezen
Kljub temu, da se je zavedal bližine odhoda, je ostajal veder. Sam je že leta pred svojo težko boleznijo zapisal v uvodu v Križev pot, ki ga je pripravil ob razkritju slik križevega pota, ki jih je za Malo semenišče v Vipavi naslikal akad. slikar Lucijan Bratuš, da je nekaj stvari takih, ki se jih ne naučimo v šoli in iz knjig; med te spadata ljubezen in trpljenje. Posamezne postaje so sestavljene iz treh delov: v prvem delu molivec sprašuje Kristusa, v drugem delu Kristus odgovarja, v tretjem se molivec prepusti čedalje bolj prečiščenemu razmišljanju. Ker na 13. postaji Kristus umre, zamre tudi pogovor med Kristusom in molivcem. V prvi postaji Kristus pravi: »Molči in razmišljaj. Pri trinajsti bova oba umolknila, tedaj boš razumel.«