Pobrateno pohodništvo

Člani Planinskega društva Vipava so se zadnje dni julija in prvi teden v avgustu udeležili skupnega tabora v Franciji z društvom Julka iz pobratene francoske občine Lumbin. Po spletu okoliščin sem se znašel na avtobusu, ki nas je odpeljal v Francijo, natančneje v Aillon-le-Jeune, kjer smo preživeli naslednjih 6 dni. Vožnja med meni le na videz poznanimi ljudmi je trajala okrog 12 ur z vmesnimi »polna miza hrane in pijače domače produkcije« postanki. V to malo francosko vasico sem tako prispel v ponedeljek zvečer, s polno torbo hrane, ki se je niti dotaknil nisem, ker potrebe ni bilo. Sploh ni bilo časa, da bi se okoli razgledal, ko so nas domačini oz. bolje rečeno predstavniki Julke, francoskega društva iz Lumbina, ki je v veliki meri zaslužno za pobratenje vipavske občine s francosko lumbinsko, začeli streči od spredaj in od zadaj, s sladkimi, mesnimi in tekočimi dobrotami. Zalaganje s hrano nas je spremljalo celotno druženje, od samega začetka pa tja do konca.

Kot rečeno sem sam bil neznanec med ljudmi, ki se poznajo že več let, se družijo in sodelujejo v različnih društvih, prevalentno v planinskem društvu in ki so kot pravi veterani dali za sabo marsikaj. Sam sem sprva le previdno opazoval in skušal dojeti socialno hierarhijo družbe, ki se je formirala znotraj 18 (?) udeležencev izleta v obliki manjših skupinic, ki pa so delovale složno in vključujoče. Nekateri so skrbeli, da nismo bili lačni, drugi so skrbeli, da nam ni bilo dolgčas, tretji pa, da je vse potekalo, kar se da tekoče.

V jedilnici je bil na oglasni deski obešen razpored predvidenih tedenskih aktivnosti. Za vsakega se je našlo nekaj. Za tiste z urnim in kondicijsko bolj opremljenim korakom so bile daljše ture, medtem za tiste manj natrenirane, nekoliko krajše in položnejše. Sam se imam sicer za rekreativnega pohajača, sem se pa kljub temu pridružil ekipi, ki je zbrala daljše in malenkost zahtevnejše ture.

Prvega pohoda in dviga na Mont Colombier se nas je udeležilo največ. Navdušile so nas zelene pašniške vedute ter pogledi na višje alpske sestoje v daljavi, med drugim tudi Mont Blanc. Čeprav so se nekateri bolj potili kot drugi, nekateri potrebovali kakšno minutko več in so morali pojesti sendvič več, je, kot vedno, trud na vrhu poplačan z nagrado, ki jo le stežka opišeš.

Naslednji dan smo se dvignili na Mont Margeriaz, pozimi smučarsko planoto nasproti prej omenjenemu Mont Colombierju. Svet je bil tokrat drugačen, še vedno pašniško zelen, vendar z mnogo več kamenja. V četrtek smo obiskali Chambery, se sprehajali po njegovem starem mestnem jedru, se dotaknili slonovega rilca na znamenitem mestnem vodnjaku, nato pa se z barčico preko Lac de Bourget, najglobljega in odvisno od vremena tudi največjega naravnega jezera v Franciji, zapeljali do Abbaye d’Hautecombe, cistercijanskega samostana, kjer smo se lahko pobližje srečali z njegovimi interierji.

Zvečer je bil slovensko-francoski večer, družabni dogodek, na katerem se tradicionalno na mizo postavi vse dobrote, ki jih premore naša čudovita dolina v spremljavi večno zelenih slovenskih pesmi. Francozi se podobno niso držali nazaj in za svoj del poskrbeli z domačo hrano in lajno ter lajnarjem, ki je bil rojen, da je lajnar. Boljšega opisa tu ne morem dati.

V petek smo se v manjšem številu zopet dvignili na višjo nadmorsko višino na Rochers de la Badaz, v primerjavi s prejšnjimi vzponi ostrejšim kamnitim vrhom z močno vegetacijo pod samim vrhom ter nekoliko ožjim dostopom. Pogledi na bližnje, zdaj že znane vzpetine in vrhove, pa je bil še vedno zelo lep.

Popoldne smo imeli čas, da si v lokalni fromažeriji napravimo zaloge sira do konca koledarskega leta, kar so nekateri tudi storili in to večkrat. Tudi sam sem bil med njimi, saj je njihov sir naravnost čudovit.

In prišla je sobota in čas, da se iz ene doline premaknemo nazaj v drugo. Vračali smo se čez Annecy, mesto s cvetlicami okrašenimi vodnimi kanali in promenadami, za sam zaključek izleta pa smo se ustavili v Chamonixu, znameniti izhodiščni turistično alpinistični točki na meji z Italijo in v neposredni bližini Mont Blanca.

Končno lahko rečem, da sem več kot zadovoljen, da sem imel možnost obiskati ta mali košček Francije. Pa ne le zaradi športnih aktivnosti, čudovitega vremena, znosnih poletnih temperatur, odlične hrane in pijače, temveč predvsem zaradi odprtih ljudi z naše kot tudi s francoske strani. Nadvse zabavno mi je bilo to med jezikovno posredovanje in usklajevanje. Res mi je bilo v veliko veselje, da sem lahko poslušal, včasih pa tudi sodeloval pri zgodbah, ki se ti spišejo, če le dvigneš rit in greš na zrak. Resnični spomini se ustvarjajo v stiku z ‘živimi’ ljudmi, ne za zasloni in umetno polepšanimi digitalnimi fasadami. Meni kot človeku, ki rad zahaja v hribe, hkrati pa še zdaleč ni planinec v pravem pomenu besede, je bilo med hojo v veliko veselje poslušati vse zgodbice s planinskih taborov, neštetih vzponov na n-tisočake, vseh mogočih prigod in nezgod ter izkušenj, ki nas delajo to, kar smo.

Če se je kaj potrdilo je to, da smo v planinah res vsi enaki, ne glede na to, kdo smo, od kod prihajamo in kaj počnemo. Ljubezen do narave, pohodništva ter do gora samih, njih izzivov, pristopov ter razmišljanj, ki se pri tem oblikujejo, res ne pozna meja in na nas deluje združevalno. To ne izjavljam kot neko frazo, temveč je to nekaj, kar resnično verjamem.

za planinsko društvo Vipava Luka Lango

 

Veliki Babanski Škedenj

Osem zagnanih pohodnikov se nas je zbralo na zgodnjo jutranjo soboto 28.07., nekateri neutrudljivi naravnost iz Pokljuškega tabora,  da osvojimo še eno manj poznano goro v sklopu Kaninskega pogorja, torej Veliki Babanski Škedenj.

Območje je sicer bolj poznano in priljubljeno med jamarji, kar so nam tudi sami jamarji potrdili, ki smo jih ulovili pri jamarskem taborjenju. Pot smo pričeli pri t.i. Kaninski B postaji oz. nekaj metrov višje, pri markirani stezi za Kanin. Potem pa nadaljevali turo po stari mulatjeri, ki pa jo ponekod v teh hribovskih spomladanskih obdobjih prerašča zelenje, ki poskrbi za bolj divji pohod, a še vedno ne težaven. Vseskozi nas je spremljal preplet zgodovine 1. sv. vojne ter zanimivo spreminjane rastlinstva, od povsem navadnih travniških rastlin, ki jih najdemo na naših »Dolinskih« travnikih, do tipičnih predstavnikov Alpskega rastlinstva. Hojo navkreber so nam bogatili razgledi proti jugu (oz. v dolino Soče, sosednji Polovnik, Matajur v ozadju in Kobariški stol), iz vrha smo pa potrpežljivo, ko so se meglice umikale, videli »Kaninski greben« z bolj poznanimi hribi v okolici: Veliko Babo, Vrh Laške Planje, Črni vogel, Kanin, Prestreljenik ter pod njim še Veliki Škedenj, ob katerem smo se vračali. Še prej smo pa preko sedla med Babanskima Škednjema preko Jezerc morali poiskati pravo mulatjero deloma po brezpotju in se izogibati breznom.

Lepega, uspešnega dneva ne gre zaključiti brez skupnega nazdravljanja še v Bovškem duhu. Hvala vsem udeležencem za prijetno družbo, vabljeni na naslednje izlete!

S planinskim društvom Vipava na Mrzli vrh nad planino Pretovč

Po dolgi zimi je na vrata potrkala pomlad tudi v hribih in z namenom, da izvedemo spomladanski pohod, smo Planinsko društvo Vipava na sobotno zgodnje jutro 26. 5. peljali pestro skupino pohodnikov nad Tolminske planine s ciljem Mrzli vrh (1359 m n. v.) nad Zatolminom.

Za vzpon smo si izbrali nekoliko manj obiskano pot, ki bi bila zanimiva tudi gorskim kolesarjem. Markirano pot kot »Pot miru« smo pričeli na parkirišču na planini Srednjica oz. pod Javorco, obšli znamenito cerkev, posvečeno sv. Duhu, oz. bolj znano kot spominsko cerkev z napisanimi več kot 2800 imeni vojakov različnih narodnosti, padlih na soški fronti. Cerkev je bila zgrajena še med vojno leta 1916. Ta unikaten spomenik je letos zaradi mednarodnega pomena prejel znak evropske kulturne dediščine (ZED), kar pomeni, da je poleg bolnice Franje edini tovrstni spomenik pri nas od manj kot 40 spomenikov v Evropi s tem priznanjem.

Nezahtevna pot nas je mimo cerkve vodila po mulatjeri mimo štirih planin, na dveh so že pričeli s pašništvom. Pri zadnji planini Pretovč smo si napolnili steklenice z vodo, se ustavili v hladni senčki pri kavernah in si ogledali oltar, ki so si ga med vojno postavili vojaki madžarskega bataljona, pot pa nato nadaljevali do vrha. Vrh ponuja širok razgled na Soško dolino, do še malo zasneženega Krnskega in v ozadju Kaninskega pogorja ter Tolminskega Kuka in Migovca. Spomladanske vonjave cvetja so nas spremljale vse do vozil, potem pa spust v dolino k svojim sobotnim obveznostim. Zahvala in pohvala udeležencem, predvsem pa mladim neutrudljivim pohodnikom! Ostale pa vabimo, da se nam pridružite na slednjih izletih in nas spremljate na naši spletni strani.

Statistični podatki:
*dolžina: 16,3 km
*vzpon: 1056m
*spust: 1043m

Besedilo Anja Fabčič, slike Marko Puc

Mali Karman (Monte Cuarnan)

Med Alpami in Padsko nižino

Zahodne Julijske Alpe – Mali Karman – Monte Cuarnan (1372 mnv)

Nad Huminom (Gemono) se nad pobočjem Montenarsa dviga Strmo travnato pobočje s cerkvico Odrešenika na vrhu, ki ju vidimo iz Padske nižine. To je vrh Malega Karmana. Nanj vodita dve nezahtevni, dobro označeni a strmi poti.

V nedeljo, 7. 5. 2018, se je štirinajst planincev, ob 5. uri zjutraj, iz Vipave podalo na ta vrh. Po dobrih dveh urah hoje in postankih, da »nas je duša dohitela« mladina pa ušla na vrh, smo se skupaj slikali pri kapeli na vrhu Malega Karmana oziroma Monte Cuarnana. Vedro vreme in lep razgled je privabil še številne sprehajalce psov, planince in gorske tekače. Sestopili smo po poti vzpona med narcisami (očitno ne cveto samo na Golici), sibirskimi lilijami in preletavanju para gologlavih orlov – supov. Kač nismo videli … Po osvežitvi pri vodi in avtomobilih smo se podali proti domu, veseli, da smo se odpravili na to pot zgodaj in letnemu času ter telesni pripravljenosti primerno.

Plezalni vikend TURA 2018

V soboto 21. in nedeljo 22. aprila je potekal 13. plezalni vikend, ki ga je organiziral alpinistični odsek PD Vipava.

V soboto zjutraj smo organizirali tekmo za otroke. Na tekmi je nastopilo 52 otrok v 5 različnih kategorijah. Letos je bilo manjše število otrok kot v lanskem rekordnem letu.

Najmlajši otroci so plezali 2 smeri na visoki plezalni steni, ostali otroci pa so tekmovali v vsaki kategoriji v 5 balvanih, ki smo jih postavili na igrišču zraven visoke stene v kampu Tura. Smeri na visoki steni in balvanski problemi so bili narejeni tako, da so otroci lahko pokazali vse svoje znanje in spretnosti pri premagovanju plezalnih problemov.

V soboto zvečer je bilo predavanje Dareta Juhanta o njegovih alpinističnih podvigih od domačih Alp do Himalaje.

V nadaljevanju večera je bila še tekma za člane z zanimivim plezanjem balvanov.

V nedeljo smo imeli 8 urno plezanje po sektorjih plezališča pod Gradiško Turo. Ta izziv so sprejele 4 naveze domačega odseka in plezalci smo se selili od enega sektorja do drugega in pridno plezali določeno število smeri v posameznem sektorju. Pravila so sestavljena tako, da je potrebno za dober rezultat plezati v čim večjem številu sektorjev. Plezanje je trajalo od 9. do 17. ure in v popoldanskem času je sonce vplivalo na utrujenost in hitrost plezanja. S podelitvijo nagrad se je zaključil letošnji Plezalni vikend.

Rezultati tekem na plezalnem vikendu

Kategorija: 2011 in mlajši
Uvr. Spol Ime in Priimek Klub
1. Ž Neža Polanc Golob AO Vipava
2. Ž Sara Štravs PŠ Peter Mrak Soški AO
3. Ž Dominika Mrak PŠ Peter Mrak Soški AO
4. Ž Tinkara Klančnik AO Vipava
5. Ž Anahi Pleško CCR Štorje
6. Ž Pia Stopar AO Vipava
1. M Anže Rutar PŠ Peter Mrak Soški AO
2. M Kristjan Nagode AO Vipava
Kategorija: 2009 – 2010
Uvr. Spol Ime in Priimek Klub
1. Ž Tinkara Mrak PŠ Peter Mrak Soški AO
2. Ž Tinkara Weber ŠPK Plus
3. Ž Petra Lipanje ŠPK Plus
4. Ž Ela Furlan AO Vipava
5. Ž Neža Nagode AO Vipava
6. Ž Julija Geržina PK Divača
7. Ž Eva Manca Zoretič CCR Štorje
8. Ž Manja Gabršček PŠ Peter Mrak Soški AO
1. M Luka Kete AO Vipava
2. M Anže Tomažič AO Vipava
3. M Nejc Mozetič PŠ Peter Mrak Soški AO
4. M Miha Tribušon PŠ Peter Mrak Soški AO
Kategorija: 2007 – 2008
Uvr. Spol Ime in Priimek Klub
1. Ž Ana Uršič ŠPK Plus
2. Ž Špela Weber ŠPK Plus
3. Ž Neja Popovič AO Vipava
4. Ž Neža Rebec ŠPK Plus
5. Ž Urška Geržina PK Divača
1. M Jernej Lipanje ŠPK Plus
1. M Nik Černuta DEŠ
3. M Jakob Bat Zupan AO Vipava
4. M Marko Lipanje ŠPK Plus
5. M Rok Ozbič ŠPK Plus
5. M Jon Ličen AO Vipava
7. M Alen Abram Proteus
8. M Jakob Kete AO Vipava
9. M Rok Kocen ŠPK Plus
10. M Mark Ravbar CCR Štorje
Kategorija: 2005 – 2006
Uvr. Spol Ime in Priimek Klub
1. Ž Zala Mlakar Starič AO Kranj
2. Ž Lina Funa ŠPK Plus
3. Ž Petra Smrtnik ŠPD Korenjak
4. Ž Nara Beber Boštjančič ŠPD Korenjak
4. Ž Enya Jeram CCR Štorje
6. Ž Brina Kovač PŠ Peter Mrak Soški AO
7. Ž Lia Roza Slapernik Švagelj PŠ Peter Mrak Soški AO
7. Ž Tina Kokošin PŠ Peter Mrak Soški AO
9. Ž Hela Beltram PŠ Peter Mrak Soški AO
1. M Jaka Lužnik Robba PŠ Peter Mrak Soški AO
2. M Amadej Žigon PK Stena
3. M Nejc Černuta DEŠ
4. M Jure Obreza PK Divača
5. M Oskar Ličen AO Vipava
Kategorija: 2003 – 2004
Uvr. Spol Ime in Priimek Klub
1. Ž Nara Beber Boštjančič ŠPD Korenjak
2. Ž Hana Krajnc DEŠ
1. M Maj Trampuž PK Divača

Rezultati plezanja po sektorjih so:

  1. Hana in Aljoša Polak             1240
  2. Elvis Krečič in Denis Lipušček 1231
  3. Rok Filipčič in Marko Fabčič   896
  4. Anja Fabčič in Jure Leban   696

Reportaža in foto utrinki:
Marko Fabčič (načelnik AO Vipava)