Arco, 29. – 31. oktober 2016

Po dolgem delavnem tednu je bila končno sobota, a ne taka navadna ko lahko tuhtam kaj bi počel, kakršnokoli idejo o zabušavanju mi je razblinila budilka, ki je za spremembo zvonila še par minut prej kot običajno. Tokrat nisem čakal da si mogoče premisli in me pusti spati še par minut, kaj hitro sem vstal in se odpravil proti Vipavi. Bil podaljšan vikend, predvsem pa je bil to vikend, ko gremo plezat v Arco.

Na pot smo šli Marko, Špela, Beštja-Boštjan in jaz. Z njimi sem že plezal in vem da jim ne primanjkuje energije, pa sem se odločil, da si med vožnjo dodatno napolnim baterije. Na žalost me je prebudil tisti čudoviti zvok odpiranja tradicionalne Vipavsko alpinistične Frutabele in tako sem lahko opazoval okolico in se čudil ostremu Italijanskemu režimu za umiritev prehitrih voznikov.

Naša prva postaja v Arcotu je bil sektor Parete Zebrata-sport climbing sector. Z Boštjanom sva plezala smer Donne in cerca di Guai, ki ni bila posebno zahtevna, saj sem izkoristil nepoznavanje opisa smeri kolega in sem preplezal v vodstvu lažji vmesni raztežaj. Marko in Špela sta v istem sektorju plezala smer Zo le man. Po preplezani prvi smeri smo se odpeljali v sektor Piccolo Dain-Perete della centrale, ki je obljubljal daljše smeri. Že ob prihodu nas je pričakala velika kolona navdušenih plezalcev, a smo se optimistično odločili počakati. Moram priznati, da je začetek smeri (ki se kasneje razdeli v več drugih) najbolj nenavaden kar sem jih do sedaj videl, saj se začne iz vrha betonske ograje elektrarne. Ta je poskrbel za kar grd padec plezalke, a na njeno srečo na nahrbtnik in tako brez takrat vidnih poškodb. Po parih minutah se je končno približeval čas našega vzpona. Kar na enkrat sta se dva Avstrijca pri abzajlala k nam in nam povedala da je v smeri vsaj dvajset ljudi. Najprej jima nismo hoteli verjet a nas je padajoče kamenje iz smeri kaj hitro prepričalo. Odpeljali smo se v drug sektor nad Lago di Garda – Corno di Bo. Smer Tony il telefonista in Norex oziroma neka kombinacija, tu pa čisto druga zgodba od navajene plezarije. Relativno položna stena brez dobrih oprimkov, le na trenje. Ojoj in še jaz sem bil na vrsti za prvi raztežaj. Ker mi navadno take stvari ne ležijo, oziroma če sem pošten, če ni šalce kamor lahko vtaknem roko in se po njih vlačim do vrha sem kaj hitro v težavah. Spomnil sem se da imam še enega asa v rokavu in rekel Boštjanu, da saj jaz ne smem plezat v vodstvu, ker sem še prenizko rangiran. Ne vem ali je bil veter ali kaj samo zgleda, da ni slišal in plezat sem moral, že dolgo se nisem počutil tako negotovega pri plezanju. Na koncu sva raztežaj za raztežajem prišla do vrha, ob nama pa tudi Marko in Špela. Vrh te smeri je bil kot s kakšne photošopane razglednice. Nad nami modro nebo brez oblačka in pogled na Gardsko jezero s tisočimi jadrnicami in številnimi plezalci pod nami. Samo trenerji, ki so naznanjali spremembo smeri jadrnicam so malo uničevali to idilo. Sledil je abzajl nazaj in odhod v središče Arcota na obvezen pohod med številnimi trgovinami z plezalno opremo. Še zdaj nisem ravno prepričan, zakaj me ni premagala potrošniška želja po nečem novem. Ne vem mogoče zaradi vseh češarkov, ki me čakajo v slovenskih trgovinah, mogoče zaradi mrzličnega nakupovanja za vsem, ki sem ga opravljal dan prej. Bivali smo v kampu Zoo, kjer naj bi bile tudi živali, a razen par ovac in nekaj zombijev, ki smo ponoči iskali stranišče res nisem videl, pa če prav so mi bili obljubljeni neki zajčki, če se ne motim. Edina stvar, ki je še vedno ne razumem je urno plačilo za obisk kampa, ker glede na prejšnji problem res ne vem zakaj. Mogoče smo pa mi »kampisti« tako zanimivi. Med dolgo pričakovano večerjo smo prejeli klic, da se nam naslednje jutro pridružita še Jurij in na presenečanje vseh Pavel. Temperature za kampiranje so bile glede na mesec super, kar je bilo razvidno že iz tega da smo dobili eno izmed zadnjih parcel. Tako je razen Boštjanovih polnočnih prehranjevalnih navad noč minila mirno in hitro.

Ob zajtrku nas je razveselil pogled na tisti znan rdeč avtomobil. Bile so okrepitve naše plezalne ekipe. Hitro smo se odpravili v sektor Parete di San Paolo ki leži le par minut hoje od kampa. Pod smermi nas je zopet pričakala množica plezalcev, ki so čakali na vstop v smeri. Ker smo bili neučakani, smo za prvo smer dneva izbrali Anormale, ki je alpinistična smer. Vse tri naveze smo preplezale isto smer. Sicer smo imeli nekateri več težav kot drugi a na koncu smo prišli do vrha. Tam smo se dve navezi tudi malo zgubili. Na srečo z telefonskimi napotki Markota in malo preganjanja s strani Idrijcev na abzajlu smo kaj hitro našli pot v dolino. V drugi smeri se nismo ustrašili gneče in pridno počakali v koloni za smer La cengia rossa. To odločitev smo kaj hitro obžalovali, saj smo vsak raztežaj čakali plezalce pred nami in kaj hitro se je začelo nočiti. Tako je naša zadnja naveza priplezala na vrh že skoraj z nočjo. Moram reči, da že dolgo nisem bil tako vesel, da nosim telefon s sabo na plezanje, saj bi bil brez njega naš nočni abzajl veliko bolj stresen. V temi smo se približevali kampu in po poti nas je začudeno gledalo le še par ovac, ki sem jih prej omenil. Vseeno bi lahko bilo še slabše, saj smo ob pogledu proti smerem, ki smo jih preplezali opazili dve lučki v zadnjem raztežaju smeri…

Tazaden dan, zajtrk, pospravljanje kampa in odhod v zadnjo daljšo smer tokrat že znan sektor s katerim smo začeli prvi dan. Do sedaj že navajeni vrst, smo prišli čakat za smer Rita. Taktiziranja tokrat ni bilo, saj je bilo preveč raztežajev, pa še moj super izgovor sem porabil prvi dan. Priznati moram, da razen na določenih delih res dobro zlizane skale, je bila to zame ena najlepših smeri, ki sem jih preplezal. Kljub velikemu številu navez je bilo plezanje tekoče. Edino vsake toliko nas je prestrašil pok veveric z wingsuiti nad nami. Tudi kar družabno je bilo v tej smeri, le paziti je bilo treba koga opravljaš, saj ravno ko sem hotel pohvaliti super izbiro »plezalnih« hlač plezalke v navezi pred nami je ta spregovorila in to slovensko. Na vrhu smeri smo bili vsi razen Boštjana pripravljeni na odhod domov, sedaj verjetno veste zakaj mu pravimo Beštja. Še on je obupal, ko smo prišli do avtomobila, ja no, saj kaj drugega mu ni ostalo.

Tako se je naš podaljšano plezalni vikend v Arcotu zaključil, za to bi se rad samo še vsem zahvalil najbolj Markotu, za res lepo načrtovan izlet, super izbiro smeri; Špela hvala ker si nas prenašala in bila zaveznica, Juriju in Pavletu ker sta nam pokazala kako elegantno in brez truda se da plezati in na koncu še Boštjanu ker si cel vikend plezal z mano, mi oprostil (recimo) da sem ti stopil na mezinec in ja tudi jaz ti oprostim ker si me budil z polnočnimi prigrizki.

Preplezali smo naslednje smeri:

Sobota, 29. 10.

sektor smer težavnost dolžina trajanje naveza
Parete zebrata Donne in cerca di guai 5b 120 m 1 h Boštjan-Gregor
Parete zebrata Zo le man 5b 120 m 1 h Marko-Špela
Corno di bo Tony il telefonista 5a 110 m 1,5 h Špela-Marko
Corno di bo Kuki-Norex 5a 110 m 1,5 h Gregor-Boštjan

V nedeljo in ponedeljek smo vse tri naveze: Špela-Marko, Gregor-Boštjan in Pavel-Jurij plezali isto smer ena naveza za drugo.

Nedelja, 30. 10.

sektor smer težavnost dolžina trajanje
Monte Colt – San Paolo Anormale V+/IV 200 m 1,5 h
Monte Colt – San Paolo La cengia rossa 5c 180 m 3,5 h

Ponedeljek, 31. 10.

sektor smer težavnost dolžina trajanje
Parete zebrata Via Rita 5c 400 m 4 h